PROVANSA, VONJ PO SIVKI – potopis

Predlani sem bila na prazniku štajerske sivke, lani na žetju sivke na Krasu, letos pa bom končno videla deželo sivke Provanso.

18.6.2016, MARIBOR – MILANO

Pot do Provanse je precej dolga, zato sva se odločila, da si pot razdeliva in se ustaviva v mestu mode Milanu. Priznam, da se nisva kaj posebej pripravila na to, kaj vse mesto ponuja za ogled, sva pa vseeno v času, ki nama je ostal za ta dan malo raziskala center mesta.

Rezerviran sva imela hotel Villa Cheta, ki je sicer na obrobju mesta, a je dostop s tramvajem do mesta 5 min. stran, kot veliki plus pa je vsekakor možnost brezplačnega parkiranja.

Nekaj utrinkov najinega enodnevnega pohajkovanja po Milanu.

Ob prihodu v center, sva si ogledala Milansko stolnico. Gneča ljudi na trgu je bila nepopisna, katedrala pa veličastna, ter obkrožena z strogim varovanjem na vsakem koraku, še na nebu nas je preletaval helikopter.

Seveda sem si želela videti tudi notranjost, a mi je ob pogledu na proceduro minilo. Kot prvo dolga kolona ljudi pred okencem za plačilo vstopnine, potem pa še kolona pred vstopom v cerkev, saj so izvajali strogo kontrolo. Ok, razumem, da je dan danes potreben nadzor in prav je tako, a nikoli mi ne bo jasno, zakaj je potrebno plačati vstopnino za vstop v cerkev.

Milanska stolnica velja za peto največjo cerkev na svetu in drugo največjo v Italiji. Posvečena je Mariji Kristusovega rojstva in je danes sedeš milanskega nadškofa.

Pot sva nadaljevala skozi enega izmed najstarejši nakupovalnih centrov, Galleria Vittorio Emanuele II, imenovan po prvem kralju kraljevine Italije.

Najbolj me je fascinirala arhitektura zgradbe, ki je res nekaj posebnega. Seveda pa v njej kraljujejo priznane trgovine,restavracije in kavarne ki niso ravno za vsak žep.

Ta znameniti nakupovalni center med sabo povezuje dve pomembni znamenitosti, na eni stani Milansko stolnico, na drugi strani opero, La Scala.

Grad Sforzesco je bil zgrajen v 15.stoletju po naročilo milanskega vojvode. Danes je v njem več muzejev in umetnostnih razstav.

Za gradom se nahaja lep in precej velik park, Parco Sempione. Je precej živahen, nekateri samo poležavajo na koci, drugi igrajo frizbi ali odbojko. Opazila sva tudi knjižnico s fenomenalno čitalnico, ki je bila kar na terasi knjižnice med drevesi.

Žal sva prišla v Milano dokaj pozno in nama je uspelo videti le delček tega kar ponuja mesto.

19.6.2016, MILANO – MONAKO – LA TURBIE – EZE – NICA – BIOT

MONAKO

Prva postaja v Franciji je bil Monako. Monako je za Vatikanom druga najmanjša država, prebivalci pa ne plačujejo davkov in imajo najvišji dohodek na prebivalca na svetu.

Ko se sprehodiš po mestu se kar hitro zaveš bogatosti države, saj jo krasijo nebotičniki, razkošne vile, na morju pa se bleščijo jahte.

Vsekakor te prevzame razkošnost in urejenost mesta, ki ponuja poleg tega še kaj več. Ogledala sva si Oceanografski muzej, ki je zelo bogat z zbirko akvarijev.

Oceanografski muzej je leta 1910 ustanovil princ Albert I. Do njega sva se sprehodila ob plaži. Zelo zanimivo je videti stavbo, saj stoji nad morjem na vrhu pečine.

Monako je bil sprva grška kolonija, nato rimska, leta 1309 pa ga je kupil F. Grimaldi, ki tako ostajajo najstarejša vladarska družina na svetu. Leta 2005 je prestol po očetovi smrti prevzel Albert. Grimaldiji vladajo od 14 st. v palači, katere del te je odprt za javnost.

V vodniku je bilo zabeleženo, da poteka vsaki dan ob 11.55 uri menjava straže. Midva sva jo žal zamudila.

Zanimiva je tudi katedrala iz 12 stoletja. Zgrajena je iz kamna iz vasi La Turbie, ki sva si jo v nadaljevanju tudi ogledala. V katedrali so pokopani tudi nekdanji princi in nadškofi, kot tudi princesa Grace, ki je bila znana filmska zvezda.

Najbolj znani del Monaka je pobočje Monte-Carlo, poimenovan po Karlu III., ki je na tem delu odprl prvo igralnico, da bi se rešil pred bankrotom. Posel je bil tako uspešen, da se ni rešil le bankrota ampak je tudi ukinil davke.

Seveda je tudi danes znan casino Monte Carlo. Tokrat si ga nisva ogledala, sem si ga pa pred leti in kar mi je najbolj ostalo od takrat v spominu, so razkošni avti, ki so bili parkirani pred njim.

LA TURBIE

Velja za eno najlepših razglednih točk, poleg občudovanja v razgledu pa si je možno ogledati rimski spomenik Trophee des Alpes, ki je zgrajen iz belega kamna.

VASICA EZE

Za Provanso so značilne vasice na gričih, ki so jih zgradili zaradi varnosti v srednjem veku. Bile so obdane z obzidjem, ter imele glavni vhod, ki je bil ozek, da so lahko zaprli vrata v primeru napadov. V vsaki vasici so še vedno vodnjaki, ki so v preteklosti bili edini vir vode. Seveda je vsaka vasica imela cerkev, tudi gradove.

Danes so številne vasice obnovljene. Ena takšnih in meni izmed najlepših je vsekakor Eze.

Na najvišji točki vasice Eze so ruševine gradu iz 14.stoletja. Obdaja ga vrt Jardin Exotique. Zelo mi je žal, da je ob najinem prihodu do tega vrta, začelo močno deževati. V enem izmed podhodov, sva sicer nekaj časa upala, da bo dež ponehal, a ker ni kazalo tako, sva “vrgla puško v koruzo” in odšla proti Nici.

NICA

Ob prihodu v Nico se je že kazal sonček. Sprehodila sva se po znameniti promenadi Des Anglais, si v starem delu privoščila sladoled, katerega izbira sega do številke 90 vrst. Ob tem se pojavi vprašanje, kako se ob takšni ponudbi odločiti. Seveda težko. Moja odločitev je bila lavanda/sivka. Izbira ni bila slaba.

Slavna promenada je bila v znamenju nogometa, saj je ravno takrat potekalo svetovno prvenstvo. Vsak postavljen šotor je tako bil namenjen temu. Dež je sicer začasno izpraznil ulice Nice, a so se kar hitro začele polniti.

BIOT

Dan sva zaključila v vasici Biot, kjer sva imela rezerviran hotel Les Arcades (bolj slaba izbira).

Biot je bil v preteklosti središče lončarstva, danes pa je znan po izdelavi mehurčkastega stekla.

V Biotu je bila odprta samo ena restavracija. Moram reči, da sva v Franciji pričakovala višje cene, a naju je prvi dan, kljub temu nekoliko šokiral. Cene hrane so bile vsaj 2x primerljive našim cenam.

20.6.2016, BIOT – MOUGINS – GRASSE – GOURDON – CASTELLANE

Plan dneva je bil kar širok, zato sva kar hitro zjutraj zapustila Biot, ter si kot prvo ogledala vasico Mougins, ter pot nadaljevala do mesta Grasse.

Francozi ne veljajo za ravno zgodnji narod. Ob devetih je vasica bila še povsem prazna. Odprta je bila zgolj ena kavarnica, tako da sva v miru spila jutranjo kavo, ter se kasneje sprehajala med prelepimi ulicami. Zanimivo je tudi, da se na vrh vasice, od parkirišč lahko pripelješ z dvigalom.

GRASSE

Mesto Grasse je danes znano po izdelovanju parfumov. V mestu je na voljo kar nekaj tovarn, ki nudijo brezplačne oglede. Midva sva obiskala Internacionalni muzej, kjer lahko res vse izveš na to temo. Muzej te popelje skozi zgodovino parfuma vse do današnjega dne.

Zanimiv mi je bil test, kjer lahko ugibaš kateri vonj je sintetični, kateri naraven. Z Martinom nama je šlo bolj slabo od rok, oziroma od nosa 🙂

V mestu je na voljo tudi mnogo trgovin s parfumi, v eni izmed njih sva tudi midva izbrala vsak svoj parfum.

Med ulicami vasic, mest Provanse trgovine ponujajo lokalne izdelke. Najpogosteje se vidi izdelke, kot so posušena sivka, mila, keramika, med, parfumi in še in še. Daril za domov ni težko izbrati.

GOURDON – SOTESKA REKE LOUP

Iz mesta Grasse sva se vzpela na prelepo vasico Gourdon. Pogled na njo je božanski, saj samotno leži na vrhu skalne.

Prav tako je prelep razgled iz nje na dolino Loup in morje.

Iz Gourdona sva pot nadaljevala do srednjeveškega mesta Tourrettes-sur-Loup. Prelepa dolina, ki  med potjo ponuja slapove.

Pot sva zaključila v vasici, ki velja za središče umetnosti in obrti, Tourrettes Sur-Loup.

21.6.2016, CASTELLANE – SAINT ANDRE LES ALPES – ENTREVAUX – ANNOT – COLMARS

CASTELLANE

Pred mestom Castellane sva v kampu (Camping La Ferme de Castellane) imela rezervirano dva meseca staro mobilno hiško. Tako kamp, kot hiška sta naju očarala.

Mesto Castellane je eno osrednjih točk v območju soteske Verdon. Ponuja mnoge aktivnosti od pohodov v hribe, plezanja do adrenalinski športov vožnja s kanujem ali spuščanje po brzicah reke.

Nad mestom kraljuje cerkvica Notre-Dame-du-Roc, zgrajena leta 1703.

Izpred cerkve v mestu, sva se podala na vrh te skale. Vzpon traja približno 45 min in se zelo splača, saj je trud poplačan z imenitnim razgledom.

Pot sva nadaljevala ob jezeru čudovitem Lac de Castillon do mesta Saint-Andre-Les-Alpes, ki ni bilo nič posebnega, zato sva kar hitro odšla naprej proti mestu Annot.

ANNOT

Mesto je posebno prav zaradi pokrajine, ki jo obkroža. Je polna skal, ki jih imenujejo gres d annot. Zanimivo je, da so v mestu skale uporabili za del stene hiš, kar daje mestu posebnost. Ob najinem prihodu je bilo mesto povsem prazno. Ob glavnem trgu in glavni cesti so ravno pospravljali tržnico.

ENTREVAUX

Z drugimi besedami pravljično mesto. Moje mnenje je da je ta na-dimek opravičen. V času, ko sva prišla je sicer bilo sonce najbolj žareče, a mogočen pogled na mesto in cikcakasto obzidje, ki vodi do trdnjave nad mestom je neverjetno. V mesto vstopiš čez most skozi vrata, ki jih iz vsake strani varuje stolp.

Kljub temu, da v vodniku piše, naj se raje na vrh citadele ne vzpneš v višku vročine, sva se midva vseeno lotila tega podviga. Res je bil podvig, saj se zdi, da te cikcakaste poti ne bo nikoli konec, senco pa daje zgolj obzidje ob poti.

Citadela naju je razočarala, saj ni obnovljena in razen razgleda na okolico ne ponuja nič posebnega. V prostorih je razstavljenih nekaj slik. Ponovno se tja ne bi vzpenjala, saj je pogled od spodaj lepši.

Iz tega pravljičnega mesta sva se peljala čez kanjon Gorges du Cians. V svoji močno rdeči barvi resnično žari, človeku pa se zazdi, kot da je na drugem planetu. Skozi sotesko teče reka Cians.

Iz soteske, sva se začela vzpenjati proti prelazu, do katerega je bila cesta zelo urejena, pokrajina prečudovita, ter obdana s svizci, ki so kar mrgoleli po planoti in tekali čez cesto.

Spust iz prelaza je bil nekoliko bolj adrenalinski. Seveda zima, sneg in voda pustita posledice, tako je bila cesta zelo ozka in obdana s prepadom. Videlo se je da so jo letos že obnavljali. Zanimivo je bilo tudi, da na poti nisva srečala niti enega avta. Kot da ta prelaz ni v uporabi.

Pozno zvečer sva tako po “dooolgem” dnevu prispela v Colmars, kjer sva prespala v hotelu Le Martag.

Ta dan so po vseh večjih mestih praznovali prihod poletja in to proslavili s koncerti. Tudi v Colmersu so ob najinem prihodu postavljali šotor, oder, pred njem pa so že pekli na žaru, a sva od utrujenosti ta del izpustila.

22.6.2016, MONT PELAT – BARCELONNETTE – SISTERON

MONT PELAT

Je najvišji vrh v Provanskih Alpah. Visok je 3050 m. Še do jutra sva bila prepričana, da se bova povzpela na vrh, a sva prejšnje dni malo pretiravala z ogledi, tako da nama je primanjkovalo energije. Načrt dneva sva prilagodila in med pohodom zavila za smer Lac d Allos. Prelepo jezero, ki velja za najvišje ležeče v Evropi. Ob poti pa sva imela vse skozi lep pogled na Mont Pelat. Ker sva bila zgodnja je bilo ob prihodu k jezeru prazno. Slika je najbrž drugačna popoldne, saj sva na poti nazaj srečala precej pohodnikov.

Sledila je vožnja čez prelaz Col d Allos (2250 m). Velja za enega izmed najlepših v regiji.

BARCELONNETTE

Za kratek čas sva se ustavila v najsevernejšem mestu Provanse, ki kar diši po Alpah. Zaradi ure prihoda je mesto samevalo, saj je bilo zelo vroče. Ni najbolj tipično mesto Provanse, ravno zaradi svoj lege med Alpami.

SISTERON

Iz severnega dela Provanse sva v popoldanskih urah prispela v Sisteron, imenovan tudi “vrata v Provanso”. Nad mestom kraljuje citadela, ki je bila zgrajena v 12 stoletju. V času najinega obiska je na njej ravno bila prireditev.

V Sisteronu sva prespala v t.i. L Oustalet. Sobe oddajata dva domačina, ki sta izjemno prijazna. Najina soba je bila v stilu New York cityja. To je bil v najinem primeru tudi prvi primer prenočišča, kjer je bil zajtrk vključen. Zjutraj sta naju pogostila s svojimi domačimi proizvodi. Gospa je spekla muffine, palačinke, domači jogurt, na mizi pa je bilo na voljo tudi domače marmelade, ter domača Nutella.

Gospod nama je svetoval, kaj se splača v nadaljevanju pogledati, nama celo natisnil pot.

23.6.2016, LES MEES – VALENSOLE – MOUSTIERS SAINTE MARIE – ROUSSILLON – GORDES – ABBAYE DE SENANQUE

LES PENITENTS DES MEES

Iz Sisterona sva se peljala mimo mesta Les Mees, kjer je zanimivi geološki pojavi, t.i. Les Penitents des mees, stebraste skale. Zanimiva je legenda o nastanku skal, ki pravi, da so to izgnani menihi s kapucami na glavah. Ti menihi bi se naj iz gore Lure ogreli za mavrskimi lepoticami. Sv. Donat, ki je živel v bližnji jami je predrznost menihov kaznoval s tem, da jih je spremenil v skale.

VALENSOLE, Plateau de Valensole

Od Manosque do Verdona je pokrajina, kjer lahko občudujemo nasade sivke (Plateau de Valensole).

Sivka je definitivno najznamenitejša dišavnica Provanse. Njene izdelke se lahko kupi po celotni Provansi. Danes v Provansi pridelajo 80% svetovne potrebe te dišavnice.

Vasica Valensole leži na robu te prelepe pokrajine. V mestu se splača kupiti sivkin med.

MOUSTIERS – STE-MARIE

Pogled na mesto je krasen, v samem središču mesta je cerkev s trinadstropnim zvonikom. Nad mestom pa je pot do cerkve iz 12. stoletja, od koder naj bi bil lep razgled na sotesko Verdon. Zaradi vročine se za vzpon nisva odločila, se pa mesto vsekakor splača obiskati.

Z mesto je značilna Moustierska fajansa, keramika z visokim sijajem in poslikavo.

ROUSSILLON

Zelo zanimivo in predvsem drugačno mesto od prehodnih. Za gradnjo hiš so uporabljali okra, ki daje mestu posebno barvitost, do izraza pa prihajajo vsi odtenki barv.

GORDES

Še ena izmed vasic na hribu, z obokanimi ozkimi srednjeveškimi ulicami, trgovinicami in restavracijami.

ABBAYE DE SENANQUE

Predstavlja znano opatijo, ki jo obdajajo polja sivke.

Dan sva zaključila z vožnjo čez mali Luberon, kjer sva imela rezervirano prenočišče, La Bastide Neuve Du Cont. Na voljo imajo apartmaje z veliko teraso, ležalniki in bazenom.

24.6.2016, ARLES – NIMES – PONT DU GARD – AVIGNON

ARLES

Najino potovanje po Provansi se je počasi iztekalo. Vsekakor pokrajina ponuja ogromno različnih stvari. Od morja in plaž do prelepih Alp, srednjeveških vasic in seveda največjih polj sivk in sončnic. Za zadnja dva dni sva se odločila, da obiščeva še nekaj mest, z Grško in Rimsko preteklostjo.

Iz Luberona sva zjutraj prispela v Arles. Prijetno mesto z rimsko preteklostjo, se vsekakor splača obiskati. Na voljo je muzejska vstopnica, s katero lahko potem obiščete skoraj vse muzeje.

Kot prvo sva se sprehodila do osrednjega trga Place de la Republique, kjer se nahaja romarska cerkev iz 12 stoletja, Englise St.Trophime, velja za eno izmed najlepših cerkev v Provansi. V ozadju se nahaja samostan sv. Trofima, kjer se lahko občuduje romansko arhitekturo.

Amfiteater v Arlesu velja za enega najbolje ohranjenih rimskih ostalin v Provansi. Vzpela sva se na najvišjo točko, kjer je lep razgled na mesto. Danes v njem prirejajo provansalske in španske bikoborbe.

V preteklosti je bilo mesto Arles grška naselbina, razvil pa se je pod Rimljani v “mali Rim”.

Ogledala sva si še Antično gledališče, ter Cyptoprticus, temelj arlskega foruma. To so podkvasto oblikovani podzemni hodniki, ki so verjetno služili za skladiščenje žita.

Po sprehodu čez Arleske ulice se v trgovinicah opazi umetnost Van Goghta. Slikar je 15 mesecev preživel v mestu in naslikal več kot 300 slik. Ceniti so ga začeli šele, ko je postal znan.

Pred odhodom iz Arlesa sva se ustavila še v eni izmed lokalov, kjer pečejo palačinke, z različnimi nadevi. Mmmmm se splača poskusiti.

NIMES

V Nimes sva prispela v največji vročini. Tako nisva imela volje, da bi ga kaj pretirano raziskala. Sprehodila sva se med ulicami starega dela, ter se malo razgledala po trgovinah, ki so nudile popuste.

Drugače pa je mesto Nimes bilo znano po pripadnosti bikoborbam. Še danes slavi denim (de Nimes), bolj znan po izdelavi modrega džinsa, katerega nosijo camarški kavboji.

PONT DU GARD

Priznam, da me je celotna pot po Provansi že precej utrudila, praktično pa je bil to najin zadnji dan, pred odhodom nazaj proti Italiji. Končni cilj je bil Avignon, a vseeno sva pred tem še združila moči in se ustavila pri veličastnem akvaduktu Pont du Gard. Pot do tja je bila precej zanimiva, saj sva v navigacijo nastavila Avignon, prepričana, da naju pelje mimo akvadukta. Ko sva ugotovila, da naju pelje po drugi poti, sva sekala cesto, ki je vodila dobesedno med polji. A zanimivo, da je celo ta bila lepša in bolj urejena kot mnogo katera izmed Slovenskih cest.

Moram reči, da je urejenost Provanse neverjetna. Ceste široke, lepe, vozniki zelo strpni, na cesti se počutiš resnično varno. Tudi urejenost okolja, mest je po domače povedano “v nulo”.

Pont du Gard je most del akvadukta, s pomočjo katerega so dovajali vodo od izvira pri Uzesu do rimskega Nimesa. Zgrajen je bil okoli leta 19 pr.n.št. Most se v treh nadstropjih razteza prek doline reke Gardon in je bil v rimskem imperiju najvišji akvadukt.

Ob reki Gardes je prav pestro dogajanje. Ljudje poležavajo na pekočem soncu, ter se ohlajajo v reki.

Popoldne sva prispela v Avignon. Prvo je sledil počitek, ko pa se je sonce počasi umikalo, sva se odpravila za obzidje tega prečudovitega mesta. Meni osebno je to bilo eno najlepših mest v Provansi, seveda teh ki sva jih uspela videti.

Ulice se zelo polne dogajanja. Za vsakim ovinkom se sliši francosko melodijo, lokali so polni ljudi, ki uživajo ob hrani, pijači in seveda glasbi iz ulice.

Ravno ob sončnem zahodu sva prišla pred papeško palačo. Pogled nanjo v večernih urah je bil veličasten. Takrat se mi je zazdelo, da sem se zaljubila v Avignon. Sledila je še večerja na enem izmed trgov, na katerem je igral gospod s trobento.

25.6., AVIGNON – CAMARGUE

Zadnji dan sva si ogledala papeško palačo, ki odraža življenje sedmih francoskih papežev, ki so med letoma 1309 in 1377 v Avignonu ustvarili mali Vatikan.

Za palačo se nahaja park iz katerega se lahko vidi most (Pont St.-Benezet).

Sledila je pot proti Italiji, nekaj malega sva se ustavila v pokrajini Camargue. Pokrajina je zelo velika, nama pa je zmanjkovalo časa. Vseeno nama je uspelo videti Camarškega konja, ter Camarškega bika.  Ostalo pa morda prihodnjič.

 

Za konec lahko rečem, da je Provansa vsekakor ena izmed TOP destinacij, ki se jo splača obiskati.

Vir: Svetovni popotnik: Provansa in Azurna obala, MK

Foto: Metka Slatinek, Martin Helbing