ŽIČKA KARTUZIJA

Pred kakšnim letom dni mi je prijateljica predstavila Žičko kartuzijo, tako je padel navdih za obisk, saj je neprecenjiv pomen za Slovenijo.

Žička kartuzija je ime kartuzijanskega samostana v dolini svetega Janeza Krstnika.

Legenda o nastanku Žičke kartuzije

Ljudska zgodba pravi, da je nekoč štajerski mejni grof Otokar III. na lovu po konjiških gozdovih zagledal izredno veliko košuto bele barve. Dolgo jo je zasledoval, a brez uspeha. Ko je ves truden pod nekim drevesom zaspal, se mu je prikazal svetnik Janez Krstnik in mu zapovedal sezidati samostan na mestu, kjer je izginila košuta. Medtem ko je spal, so lovci prepodili zajca, ki je v strahu skočil grofu v naročje. Zbudil se je in ko ga je zagledal, je v slovenščini vzkliknil: »Zajec, glej zajca!« Po tem so poimenovali bližnjo vas, nemško ime za Žiče je namreč Seitz (izgovori se »zajc«). Starejši ljudje še danes imenujejo Žičko kartuzijo »Zajcklošter«.

Dokumenti papričajo, da so samostan okoli leta 1160 postavili kartuzijani, ki so bili pripadniki enega izmed meniških redov.

Ustanovitelj kartuzijanskega reda je sveti Bruno, duhovnik, ki je hrepenel po samoti, v kateri bi lahko služil bogu, stran od hrupa in spletk.

Kartuzijanski red je katoliški puščavski red, katerega namen je v samoti in molku negovati duhovno življenje.

Kartuzijani nosijo belo obleko, sestavljeno iz škapulirja in kapuce. Škapulir je vrhnje redovniško oblačilo, ki je narejeno iz enega kosa blaga ima pa odprtino za glavo.

Žička kartuzija je obsegala zgornji in spodnji samostan.

Gornji samostan je obsegal celice za 12 menihov, pa tudi veliki in mali križni hodnik. Okoli malega so se razprostirali skupni prostori: kuhinja, kapiteljska dvorana z oltarjem, zakristija in knjižnica, ki je bila običajno povezana s priorjevo hišo in njegovo kapelo, pa tudi refektorij (jedilnica) ter dormitorij (spalnica) za brate konverze, ki so ob nedeljah in praznikih prihajali v zgornji samostan

Spodnji bratovski samostan so sestavljale celice za 16 bratov laikov – konverzov, ki jih je prav tako povezoval križni hodnik. O tem samostanu za konverze danes ni vidnih sledov, domneva se, da je prav tako imel skupno kuhinjo in jedilnico, pa tudi infirmarium (bolnišnico) za bolne brate in hišo za goste, ki naj bi stal na mestu sedanjega župnišča.

Bratje laiki so pod vodstvom prokuratorja s svojim delom pripomogli k obstoju in delovanju glavne kartuzije.

Menihi so se ukvarjali z gojenjem zdravilnih zelišč. Tradicijo danes nadaljujejo v dvorcu Trebnik.

Pred samostanom so imeli menihi vrtove, kjer so gojili zelenjavo in zelišča. Danes je del vrta obnovljenega, na njem pa nasajena zelišča. Na vrtu se nahaja redka rastlina, t.i. Žički grobeljnik. Žički grobeljnik je zelnata trajnica, ki zraste 10 do 20 cm. V Sloveiji jo lahko najdemo le v okolici Žič. Prav tako je zavarovana kot naravni spomenik, zato je trganje prepovedano. Umetno vzgojeno rastlino pa selahko kupi v Žički kartuziji.

Potomka najstarejše trte na svetu

Ob vrtovih je kot novost nasajena potomka najstarejše trte na svetu. To je seveda potomka trte iz Lenta v Mariboru.

Gostilna Gastuž, velja za najstarejšo gostilno v Sloveniji.

Gastuž se je v preteklosti imenovalo gostišče, ki je bilo zunaj obzidja gradov ali samostanov. Tam so prenočili manj ugledni gostje. Prvotni lastniki Gastuža pred Žičko kartuzijo so bili žiški kartuzijanci.

V spodnjih prostorih so kartuzijanci prodajali vino. V zgornjih prostorih pa so bila prenočišča. V Gastužu pa je prebival tudi birič, ki je bil zadolžen predvsem za pobiranje davkov.

 

Kartuzijanska prehrana

Kartuzijanski red temelji na skromnosti v vseh rečeh, tudi v prehrani. Pravila so določala, da se redovniki pogosto postijo, ter prepovedovala, da se prehranjujejo z jedmi, ki so jih uživali bogati ljudje. Prav enolična hrana in njihov izbor jedi je redovnike silil, da so njihovi kuharji začeli pripravjati iste vrste jedi na več načinov. Velikokrat je bila zapisana misel, da so menihi v srednjem veku postali nehote najboljši gastronomi.

Kartuzijani so se poleg redovnega življenja ukvarjali z lekarništvom in zdravilstvom, mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi deli, ki so služila preživetju redovne skupnosti.

Vsekakor je današnje območje z ostankom Žičke Kartuzije prijeten pobeg od vsakdanjega vrveža, kjer si v tišini, miru, lahko napolnimo baterije.

Za konec bi dopisala še kako je slovenski škof Anton Martin Slomšek opisal življenje v Žički kartuziji:

»Vsak brat pri spodnjem samostanu je imel orodje za svoj posel. Ta je krojač, drugi čevljar, eden vodi poljedelstvo in skrbi za vole, drugi načeljuje pastirjem ter vodi sirarno in kupčijo, eden je pek, to je sprejema žito, ga suši, hrani, veje, melje, kruh dela in peče ter ga kuharju hraniti da. Vsestransko zaposlen je tudi kuhar, ki je obenem vratar, hišnik, ključar in cerkvenik. Bratje morajo molčati, pri skupnem delu pa se smejo o potrebnih stvareh pomeniti. Imajo pa tudi stara znamenja, s katerimi se ravno tako sporazumejo, a izven reda jih ne smejo izdati. Bratje nosijo enako obleko kot menihi, hrano imajo nekoliko slabejšo, vendar pa imajo manj postov, ker morajo težko delati. Od vseh svetnikov pa do velike noči imajo ovseni kruh, drugače pa pšeničnega z otrobi, jedi pa se jim zabelijo večinoma samo s soljo.«

Tudi pri zgornjem samostanu ni dosti drugače. »Tam čaka pri vratih kuhar; tudi on je vratar in hiši oskrbnik obenem. V kuhinji ima samo ob nedeljah in praznikih opravka. On sme govoriti, vodi pa tudi goste.

Blizu cerkve je kuhinja in skupna obednica, kjer se shajajo menihi vsako nedeljo in praznik k skupnemu obedu. Pri tem pa vsi molčijo in čitajo preroke. V bližini je tudi knjižnica, združena z zakristijo.

Obiščimo sedaj celice! Vsaka ima tri dele: delavnico, spalnico, molilnico. Vsak izmed teh prostorov pa je zelo majhen. Poleg hišice je vrtič. Menih je v svoji hiši sam svoj gospodar in samotar. Noben tovariš ga ne sme obiskati razen z dovoljenjem priorja. Pa tudi sam je ne sme zapustiti razen v važnih in po pravilih določenih vzrokih. Podlaga za njegovo popolnost je ljubezen do celice, to je do samote. Celica mu nudi vse, kar potrebuje: knjige za molitev, pripravo za pisanje knjig in slednjič kuhinjsko opravo, da si lahko sam pripravi skromno hrano«. Pravila pravijo: »Celičin prebivalec sprejme za posteljo slamo in mrežo (za slamo), vzglavnik, kmečko rjuho in odejo iz ovčjih kož. Vsak dobi dve šivanki, niti, škarje, glavnik, britev, brusni kamen in pas za britev, za pisanje pa črnilnik, peresa (gosja), kredo, dva plovca (Bimsstein), dva rožiča (za barve), nožek, dve strgulji za radiranje pergamenta, šestilo, šilo, svinčnik, ravnilo in kolček za liniranje, tablico ter klinček. Potem pa dva lonca, dve skledi in tretjo za kruh, četrto pa za umivanje, in brisačo; dve žlici, nožek za kruh, kupico, posodo za vodo, solnico, krožnik in dve vrečici za zelišče; za ogenj pa rašilo, gobo, kresilni kamen, les za kurjavo in sekiro; slednjič oblič za delo.«

»Hrana je zelo preprosta. V ponedeljek, sredo in petek je post ob kruhu in vodi, ostale dni pa si vsak sam kuha in za to dobi v nedeljo zvečer od kuharja zelišč, graha in sadja, kruha, soli ter vina za ves teden vnaprej. Kar mu ostane, mora v soboto vrniti. Od 15. septembra pa do velike noči tudi tiste dni, ko si sami kuhajo, jedo le enkrat na dan. Boljšo hrano imajo v nedeljo, ko je skupen obed, in v četrtek, ko si sicer sami kuhajo, a dobi vsak sira, jajc in rib, a ostanke mora še tisti večer položiti na okno, da jih kuhar odnese. Mesa – razen rib – ne uživajo nikoli. Da bi ostali zdravi, jim je predpisano, da si morajo petkrat na leto – zmerom po večjih praznikih – dati kri puščati.« To je po tedanjih zdravniških nazorih varovalo pred boleznijo.

 

Foto: Martin Helbing