PO PREKMURJU IN GORIČKEM

Leto je na okoli in tako je nastopil čas, da si ženski spol vzame čas za t.i. že tretji tradicionalni “babji ” vikend. Letošnje leto je organizacijo prevzela Špela, ki si je izbrala pohajkovanje po Prekmurju in Goričkem. Sicer smo se odpravile že v mesecu juliju, a kljub zamujanju bom dogajanje na kratko povzela z besedami.

V soboto zjutraj smo se podale proti prvi vasi imenovani Ižakovci, kjer je izletniška točka Otok ljubezni. Možno si je ogledati plavajoči mlin na reki Muri, kjer meljejo moko iz žitaric pridelanih na naravi prijazen način in se jo lahko kupi. Mlin v Ižakovcih je bil izdelan leta 1999 in je v celoti iz lesa.

Ko smo prispele na Otok ljubezni je bila ura devet. Mlada gospa je komaj začela odpirati muzej, od zunaj pa je starejši moški škropil zelenje, s katerim je uničeval “prijazne komarje”.

V par minutah sem bila vsa popikana. Še najmanj se bi spomnila zraven vzet repalent za komarje. Skratka, kupile smo karto za ogled mlina in muzeja v Brežni hiši, kjer je razstavljena zbirka Büjraštva na reki muri.

V preteklosti je Mura popljavljala bregove, ter odnašala mline, uničevala obdelovalno zemljo, ter hiše. Zoper tega so bregove začeli utrjevati, t.i. Büjraši. Büjraši so bili delavci na reki Muri, ki so živeli ob njeni neposrednji bližini.V Brežni hiši se lahko ogleda kratek film, o poteku delavcev na reki Muri.

Zaradi nadležnih komarjev smo se na hitro sprehodile ob reki Muri, se pofotkale na brodu, ki prečka reko Muro. Žal je brodar bil z uničevanjem nadležnih komarjev prezaseden, da bi nas peljal na drugo stran. Mi je žal, da tega nismo doživele, saj po reki Muri vozijo le še trije brodi. Pa drugič.

Naprej smo se zapeljale do lončarske vasi Filovci, k družini Bojnec, ki iz roda v rod prenaša znanje o izdelavi lončenih posod.

Lončarstvo je stara dejavnost, ki je bila najbolj odvisna od pristnosti ilovnate zemlje. Posebnost prekmurskih lončarjev je t.i. črna posoda. V njej pijača ostane dlje časa hladna.

Na voljo je muzej na prostem (2,5 eur), lahko pa se po zelo ugodni ceni kupi kakšen lončen izdelek. V muzeju se vidi avtohtono panonsko cimpračo, to je hiša, ki je z zunanje in notranje strani ometana z blatom, ter pokrita s slamo. V muzeju je ena teh cimprač “lončarjeva hiša”, druga pa “črna kuhinja”.

Cimprača

Lončarstvo

Črna kuhinja

Po ogledu lončarskega muzeja, smo se podale proti Bukovniškemu jezeru. Kaj je ob tem jezeru zanimivega so vsekakor energijske točke. Bilo bi jih naj 26, različnih vrednosti. Vsaka je posebej označena in ima določen namen zdravljenja in potreben čas. No, me smo se kot prvo usedle na točko 2. Kasneje je prišla skupina žensk pod vodstvom vodiča, ki jim je razlagal pomen posamezne točke. Takrat smo izvedele, da sedimo na točki, ki zdravi in odpravlja mentalne težave. Super, smo rekle, to pa ravno me rabimo ( seveda smo se hecale, da ne bo pomote :- ).

Mentalno očiščene smo se sprehodile po gozdu do kapelice svetega Vida, kjer je prvotno stal le lesen križ. Nedaleč stran je še Vidov izvir, kjer pravijo, da si je potrebno oprati oči, saj ima voda iz izvira zdravilno moč za oči. Mogoče bi moral biti izvir, kjer bi si ljudje prali oči, da bi potem skozi gledali z ljubeznijo.

Seveda smo si jih tudi me oprale. Mogoče pa je pogled sedaj res jasnejši.

Kapelica Sv.Vida

Vidov izvir

Pa nam je ostala na ogled še Lendava. Za prvi dan seveda. Sonce je postajalo že manj prijazno. Me pa že nekoliko lačne. Seveda, ko iščeš ponavadi ne najdeš, me nismo restavracije. Smo pa našle Lendavski grad. No skoraj v prvo, lahko pa zagotovo rečem v drugo. Ker kot prvo smo se po mojih usmeritvah pripeljale do konca ceste, k hiši, ki zagotovo ni bila grad. Je pa bilo v avtu dovolj smeha.

Na vhodu Lendavskega gradu nas je sprejel zelo prijazen možakar, ki mu ni zmanjkalo besed o predstavitvi gradu in razstavah. Z Lucijo sva se odločile in si ogledale vso zbrano zbirko. Je pa istočasno na gradu bila razstava Španskega slikarja, grafika in kiparja Piccasa. Prikazana so bila njegova originalna grafična dela, ter likovna dela priznanih drugih umetnikov. Osebno pa mi je bila top razstava metuljev, zbranih iz celotnega sveta. Toliko lepote, barvitosti premore narava.

Sledilo je prisluženo kosilo, v imenitni italijanski restavraciji, Bella Venezia. No najbolj tipično prekmursko res nismo jedle, je pa bilo zelo dobro. Še zdaj ne morem verjet, da nisem prišla do prekmurske gibanice. Si jo bom mogla v Mariboru kupiti.
Dan smo zaključile v Moravskih toplicah, prenočile smo v apartmaju t.i. Sončnica.

Drugi dan smo se zjutraj ustavile pri sošolki Petri, ki je povila hčerko Oto. Tako smo se nacerkljale in se napotile proti kraju Grad. V Gradu se nahaja istoimenski grad in stoji na griču, kamor smo se sprehodile. V gradu si je možno ogledati dejavnosti domače obrti (lončarstvo, tkalstvo, zeliščarstvo itd.), se sprehoditi čez zgodovino gradu, ter si ogledati kakšno dodatno razstavo, v našem obisku je bila razstav fotografij.

Zeliščarstvo

Vsekakor je bilo tkalstvo v preteklosti med pomembnejšimi domačimi obrtmi. V slovenskem prostoru so tkali moški, izjemoma so na meji z Madžarsko, tkale tudi ženske. Danes v Pomurju tke samo še ena tkalka in sicer v Hodušu.

Zdravljenje z zelišči temelji na starih ustnih izročilih in izkušnjah, ter je bilo tesno povezano z nadnaravnim, magičnim, skrivnostnim. Na podeželju so predvsem ženske nabirale zelišča za domačo oskrbo in zdravljenje najrazličnejših bolezni.
Krščanski praznik Marijinega vnebovzetja (15.8.), je v Prekmurju znan kot blagoslov zelišč. Na ta dan se nese k blagoslovu šop vrtnih ali poljskih rož.

Pot nas je naprej vodila do izvira naravne mineralne vode, naše pohajkovanje pa smo zaključile na že znani srčasti cesti.Ob koncu ogleda nas je še tamkajšnje zaposlena pokazala grajsko klet, kjer se lahko poskusi kakšno od okoliških vin. Gospa nam je svetovala, kaj se izplača v okolici še ogledati. Po nasvetu smo izbrale Sotinski breg, ki je s svojimi 418 m najvišji vrh na območju Prekmurja.