ARMENIJA – GRUZIJA

Za mano je prečudovito potovanje po Armeniji in Gruziji, v spremstvu Martina, po katerem zasluga so nastale tudi objavljene čudovite fotografije. Na poti sva bila skupaj 17 dni. Več o sami poti in doživetjih pa si lahko preberete v nadaljevanju.

ARMENIJA

13.9.2014, sobota

Yerevan

Zgodaj zjutraj sva prispela v Yerevan, ki je glavno mesto Armenije. Ker je bila od zunaj še popolna tema, sva se odločila do vzhoda sonca počakati na letališču. K nama je pristopil starejši moški, ter nama vljudno ponudil prevoz do centra mesta. Ker gospod ni znal angleško, smo se komaj kaj razumeli. Kljub temu, da sva mu nešteto krat povedala, da ne rabiva prevoza, je vztrajal v prepričevanju. Ko je končno uvidel, da ne bo dosegel nič je pristopil k mlademu Japoncu in nadaljeval s pogajanji. Čez nekaj časa je ponovno prišel k nama, tokrat s ponudbo, da nas vse skupaj pelje za ceno pribl. 4 evre, pri tem je še poudaril, da z javnim prevozom ne bomo nič privarčevali. Njegova vztrajnost je tako obrodila sadove. Dvignil je moj nahrbtnik in rekel naj mu sledimo do avta. Imel je parkiranega malo stran od letališča na parkirišču.

Ob pogledu na avto, sem ostala brez besed. Bil je namreč v tako slabem stanju, da težko opišeš z besedami. Takoj, ko smo se usedli vanj, je potegnil ven katalog slik drugih turistov, ki jih je s svojim avtom vozil po Armeniji. Nadaljeval je z opisom največjih znamenitosti in nam ponujal turo po Armeniji. Priznam, da nisem bila najbolj zainteresirana. Njegov avto me ni prepričal.

Kot prvo smo peljali v okolico Yerevana Japonca. Na pot se je podal za 10 dni. Naj omenim, da je imel v planu prepotovat tri države. Temu se reče ekspres. Zraven je imel en majhen nahrbtnik, takega ko ga imam jaz za sendviče. Vsaka mu čast.

Ko smo dostavili Japonca, se je že začelo daniti. Ceste so bile še čisto prazne, tudi ljudi ni bilo videti na ulicah. Pred hotel sva tako prispela okoli sedmih. Za prijavo je bilo še prezgodaj, želela pa sva odložiti stvari.

Na prvi pogled je vse iz gledalo bolj slabo. Hotel sva si rezervirala že doma. Za prvi dan sva rekla naj bo nekaj preverjeno lepega. A na prvi pogled ni bilo za videti kaj lepega. Ker ni bilo nikjer nobenega sva nekaj časa čakala pred vrati. Ko se je pojavil vratar, nama je povedal, da morava v prvo nadstropje. Tam pa je bilo vse drugače. Ker so hotel šele odprli, so nama rekli, da za ureditev zunanjosti še ni bilo časa.Skratka resnično lep  t.i. Kantar Hotel.

Odložila sva stvari in odšla v center mesta. Oba sva bila zelo utrujena, saj sva potovala skoraj celo noč. Osebno sem hrepenela po kavi. Hotel je bil zelo blizu trga Republike. Sprehodila sva se naokoli. Trg je bil še povsem prazen. Ob pogledu na kavarne in restavracije sva ugotovila, da se življenje začne po 10 uri. Ker kave pred deseto uro ne bo, sva šla do Cascade.

Cascade

Zanimive stopnice, okoli ogromno skulptur, zelo urejena okolica s klopmi. Postajalo je že precej vroče, najina zaspanost pa se je stopnjevala. Nekaj časa sva posedela na eni izmed klopic, potem pa sva se ponovno podala v iskanje kakšne že odprte restavracije.  Končno sva našla market in na vrhu kavarnico. Ob prvem požirku kave sem ponovno spoznala, da sem odvisna od nje. Po počitku sva dobila nazaj energijo in naredila načrt preostanka dneva. Ogled dveh muzejev, potem pa vrnitev v hotel.

 Tsitsernakaberd

Spomenik posvečen žrtvam Armenskega genocida. Leta 1967, so postavili 44 metrov visok obelisk, ki simbolizira ponovni preporod Armencev. Poleg stoji 12 blokov, ki predstavljajo 12 izgubljenih provinc na ozemlju današnje Turčije. Znotraj tega kroga gori večno ogenj.

Vsako leto (24.4.), se na tem območju zbere na tisoče Armencev, ki položijo cvetje v spomin na umrle v genocidu.

Matenadaran

Muzeja pisave. Vsekakor zelo zanimiv in vreden ogleda.

Po počitku v hotelu, sva se odpravila na večerjo. Jedla sem riž zavit v listje trte. Zanimivo in okusno. Ker se je že večerilo, sva se za kratek čas ustavila še na trgu Republike, ki je zvečer ves osvetljen in obdan z ljudmi. Zdelo se nama je, da je mesto šele takrat prav zaživelo.

14.9.2014 Nedelja

Zbudila sva se v prelepo jutro. Tudi utrujenost in zaspanost je izginila. Najin današnji končni cilj je bil kraj Areni. Po zajtrku sva poiskala metro, se odpeljala do avtobusne postaje in poiskala “Marshrutko” s katero se bi peljala do bližine Khor Virap, ki je pribl. 40 km od Yerevana.

Marshrutka je manjši avtobus, ki pobira ljudi ob cesti. Ker je res malo prostora je dobro, da ne prideš zadnje minute, ker se hitro zapolni. Vožnja res ni najudobnejša je pa vsekakor najcenejša. Prav tako si v družbi domačinov. Izstopila sva pribl. 2 km pred Khor Virap. Ker sva imela s sabo vso prtljago in sonce je že kar precej sijalo, sva upala, da nama ne bo potrebno pešačiti. Po par metrih hoje se je ustavil gospod in naju peljal do tja. Pri enem izmed prodajalcu sva pustila prtljago in se povzpela na vrh, kjer stoji samostan.( https://sl.wikipedia.org/wiki/Khor_Virap ).

Khor Virap

Ob lepem vremenu je lep razgled na goro Ararat, za katero Armenci govorijo, da je njihova sveta gora, ki je po nesreči pristala v Turčiji.

Ta kraj nama je bil zelo všeč, v cerkvici je ravno odmevalo prepevanje, v drugih kapelicah so gorele svečke od zunaj pa je bilo precej toplo. Zadržala sva se precej dolgo, potem pa sva se začela spraševati kako bova prišla do Areni, ki je bil oddaljen okoli 100 km.

Taksi nama je bil predrag, tako sva za začetek štopala avto, ki naju je zapeljal do bolj prometne ceste. Marshrutke tam mimo ne vozijo, je pa ob cesti stal en taksist, ki naju je zapeljal do naslednjega kraja, kjer bi imela možnost dobiti kakšno Marshrutko. Martin je v bližnji trgovini vprašal, kdaj bi naj prišla naslednja Marshrutka, a se niso najbolje razumeli, predvideval je da ob treh. Tako sva kakšni dve uri čakala, ob dokaj prašni cesti.

Mesto čakanja je bila kot kakšna točka kjer so mimoidoči ustavili si napolnili avto ali si kaj kupili v trgovini. Med čakanjem je k meni pristopila gospa in mi dala v naročje bučo. Saj zagledala je kot kakšna buča, ali melona. Nasmehnila se mi je in odšla.

Ker sva bila že počasi sita čakanja, tudi ko je prišla kakšna Marshrutka je bila polna in ni ustavila, sva se začela nagibati k temu, da greva s taksijem. A takrat sta se ustavila dva mlada fanta. Voznik je odprl prtljažnik in vzel ven prazne plastenke. Namenil se jih je napolniti z bencinom. Sovoznik pa je blizu naju kadil in naju radovedno opazoval.

Martin je pristopil k njemu in nekako mu je uspelo povedati, da rabiva prevoz do Areni in če naju vzameta zraven. Voznik je privolil. Bila sta zelo prijazna. Žal pa se nismo mogli sporazumeti, ker nista nič razumela angleško.

Med vožnjo se je odprel sprednji del “haube” avtomobila. Še dobro, da je bila od spodaj odprtina, da je lahko varno ustavil. Voznik je zaskrbljeno pogledal v ogledalu najino reakcijo. Midva z Martinom sva umirala od smeha. Še lep čas smo se na ta račun vsi smejali.

Vožnja je bila zelo lepa. Peljali smo se preko prelaza, obdajali pa so nas rjavi hribi. Ko smo prispeli v Areni nas je čakal moški, ki naju je peljal do svojih znancev, ki so oddajali sobo. Gospa je bila učiteljica, mož po narodnosti Rus, pa je imel preko kup domačih opravil. Ker sva bila za potek dogodkov res hvaležna sva se odločila ostati pri njih.

Takoj so nama pripravili kavo, domače sadje, njihov domače pečen kruh. Gospod, kot se za Rusa spodobi je prinesel njegovo breskovo žganje, da smo nazdravili. Skupaj smo spili kavo.

Ker sva imela v načrtu, da v Areni pokusiva njihova vina, ter si ogledava kanjon in Norovank Monastery, se je gospod ponudil za prevoz.

Pred tem sta nama razkazala kako pečeta kruh, delata med, ter kaj vse imata nasajeno. Zelo sta bila prijetna. Gospa je znala angleško mož pa žal ne.

Areni

Kanjon in  Noravank

(https://en.wikipedia.org/wiki/Noravank)

Ker je Areni znan po vinih, sva jih želela poskusiti. Imeli so res ogromno vrst vin, predvsem pa so bili zanimivi sadni. Meni je bilo najbolj všeč vino iz marelic.

Areni je zelo zanimiv kraj. V večini si tukaj turisti samo za kratek čas ustavijo in gredo dalje. A je vredno ostati kakšen dan.

Zvečer sva odšla še na sprehod do cerkvice (https://en.wikipedia.org/wiki/Areni_Church), kjer je sonce počasi zašlo. Ob prihodu domov naju je čakala večerja. Bilo je obilno in zelo okusno.

Zjutraj po zajtrku naju je gospod odpeljal do mesta, kjer nama je poskušal ujeti Marshrutko. Želela sva priti na jug Armenije, mesta Goris. Marshrutke so vozile mimo, a so bile polne in niso ustavljale. Ta dan so praznovali praznik spomina na mrtve, kot je pri nas 1.november.

Medtem ko smo čakali se je ustavil starejši gospod. Govoril je dobro angleško. Ponudil nama je prevoz v smeri Gorisa. Sam je bil namenjen po ženo. Ker nisva vedela, če bova dobila prevoz sva sprejela. Peljal naju je do naslednjega večjega mesta, ter naju odložil na mestu, kjer imajo Marshrutke počitek. Tamkajšnjemu prodajalcu sadja je naročil naj nama pove, ko pride Marshrutka za Goris, saj iz njihovih zapisov ni možno kaj razbrat. In res nama je pokazal, ko je prišla. Upala sva samo, da bo še kakšen prostor. In kot naročeno sta bili prosti dve mesti. Prtljago so nama zvezali na vrh Marshrutke. Resnično sem upala, da prispe z nama na cilj.

Vožnja se je precej vlekla, je pa bila zelo lepa. Peljali smo se čez visok prelaz. Cesta je bila kar divja, na nekaterih predelih zelo uničena.

Ko sva prispela v Goris, naju je taksi zapeljal do izbranega B&B-ja. Sprejel naju je prijeten moški, lastnik. Razkazal nama je sobo, bila nama je všeč. Odločila sva se ostati pri njih (Khachik B&B). Imela sva lep razgled na Armensko Kapadokijo.

Goris

Z lastnikom B&B-ja sva se dogovorila, da naju zapelje do najdaljše gondole na svetu, pred tem pa sva se odpravila na kosilo. Ob sprehodu po mestu Goris, me je bilo groza. Iz gledalo je popolnoma brez življenja. Za povrh tega nisva našla nobene restavracije. Ena je bila v obnovi, druga zaprta. Kar nekoliko slabe volje sva na hitro nekaj pojedla v enem izmed fast foodu. Ob vrnitvi v B&B nama je lastnik obljubil, da naju, ko se vrnemo pelje v hotel, kjer pripravljajo dobro hrano.

Ob prihodi do gondole sva bila presenečena. Bilo je zelo urejeno, prelep razgled na sotesko.

Vožnja traja 11 min, dolžina pa meri 5,7 km. Gondola pelje čez sotesko Vorotan do samostana Tatev. Tatev velja za eno največjih znamenitosti Armenije. (https://en.wikipedia.org/wiki/Tatev_monastery)

Na poti nazaj smo se ustavili po domača jajca. Gospod je razložil, kako si med sabo kupujejo domače pridelke. Na splošno sva videla, da vse sami pripravijo in pridelajo doma. Vedno sva za zajtrk dobila, vse doma pridelano (jaca,maslo, marmelada, zelenjava itd.).

Sledila je obilna večerja in spanec, ki je bil slab, saj na bolj trdi postelji še nisem spala.

16.9.2014, Torek

Zjutraj sva izkoristila jutro, se zbudila pred sončnim vzhodom in se odpravila proti staremu delu Gorisa. Ulice so bile prazne, z delom so pričele gospe, ki so pekle kruh. Sprehodila sva se čez stari del mesta na majhen hrib, kjer se je odprl lep razgled na mesto.

Za vrnitev v Yerevan sva imela rezerviran taksi. Javni prevoz namreč ne vozi v obratni smeri. Sprva sva si želela čez prelaz Selim, a bi morala vzeti privat taksi, ki bi bil drag. Najcenejša varjanta je bila share taksi do Yerevana.

Taksist je bil nevrotičen moški srednjih let, ki je divjal ko nor. Prehiteval v škarje, vozil po drugem pasu itd. Skratka vozil je tako divje, da mu je crknil avto. Še dobro da se je to zgodilo kakšnih 10 km pred Yerevanom, tik pred mehanično delavnico. Bil je ves živčen in tečen. Poklical nam je drugi taksi.

Zahtevala sva, da ga tudi poravna. Ta naju je zapeljal do centra Yerevana, od tam pa sva krenila naprej proti jezeru Sevan. Že nekoliko utrujena, sva si zelo želela kakšen dan več ostati ob jezeru in se spočiti. A ko sva prišla do tja, naju je zadel šok. Ob jezeru se je turistična sezona zaključila, pihal je hladni veter, in večina kontejnerjev,  katere je možno najeti za bivanje je bilo zaprtih. Ko smo našli še ene odprte, je bila cena visoka, notranjost kontejnera pa obupna. Ker sva bila že zelo utrujena sva nekoliko poskusila znižati ceno in ostala. Nikjer ni bilo nobenega gosta, samo bagri in delavci, ki so nekaj obnavljali. Odložila sva stvari in poiskala restavracijo, da bi poskusila ribo iz jezera.

Okolica mi ni bila všeč, najbrž je v glavni turistični sezoni, ko je polno ljudi in je vse bolj živo drugače, zdaj pa je zgledlo vse popolnoma brez življenja. Vse v slabem stanju, ležalniki so ležali ob plaži, ograja okrušena od barve, če bi vse lepo uredili bi bilo lahko res zelo lepo. Prav tako se ne moreš sprehodit ob obali jezera, ker imajo lastniki vse med sabo zagrajeno. Tako  moraš hoditi ob hitri cesti.

Jezero Sevan

Seavan Monastery

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Sevanavank)

17.9.2014, Sreda

S taksistom, ki naju je pripeljal iz Yerevana do Sevana, sva bila dogovorjena, da naju zjutraj zapelje naprej do Dilizhana. Ker ga ni bilo od nikoder, sva si naročila drugega, ki pa sva ga tudi čakala lep čas. Odpeljal naju je do Sevanavank.(https://en.wikipedia.org/wiki/Sevanavank).

Zelo lepa cerkvica na hribčku, s prelepim pogledom na jezero in pokrajino. Ko sva prišla v Dilizhan, so nama na postaji povedali, da ni več nobene Marshrutke in da bova morala naprej s taksijem. Ker ni bilo v tem kraju nič posebnega za videti, sva šla na kavico in naprej. Popoldne sva tako pridpela v Alaverdi.

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Alaverdi)

Alavedi

GRUZIJA

18.9.2014, Četrtek

Po zajtrku sva imela rezervirano Marshrutko do Tbilisa, Gruzije. Vreme je bilo deževno in hladno. Upala sva, da bo v Gruziji lepše. Po ureditvi vseh obveznosti na meji, sva tako začela uživati v pokrajini Gruzije. Že takoj sva ugotovila, da so ceste bolj urejene in tudi vožnja bolj umirjena.

Tbilisi

Ko smo prispeli do Tbilisa, so nas kot vedno napadli taksisti. Mlada popotnika iz Avstrije, sta nama ponudila pomoč. Poiskali smo cenejši taksi in se skupaj odpeljali do centra Tbilisa. Ogledala sva si hostel v starem centru mesta, a je žal bil zaseden. Lastnik nama je ponudil apartma, vendar je bil predrag. Na poti proti drugemu hostlu, sva videla tablo še za enega (Freedom Square Hostels), ki sicer ni bil omenjen v Lonely Planetu. Ker je bil spotoma sva si ga odšla ogledati. Sprejel naju je starejši moški.

Ob vstopu v stanovanje sva ostala brez besed. Pohištvo v strem stilu, v vitrini osvetljen porcelan, veliki prostori, skratka zelo urejeno stanovanje. Pokazal nama je sobo in predvidevala sva, da si tega ne bova mogla privoščiti. Na koncu je bila cena enaka, kot pri prvem hostlu.

 Žena mi je razkazala kopalnico, ter mi dala vedeti, da lahko uporabljam njene stvari. Zelo sta bila prijazna in urejena. Odložila sva stvari ter se odpravila na kosilo. Tukaj definitivno  nisva imela težav z izbiro restavracij. Bilo jih je polno. Poskusila sem njihovo tradicionalno jed  khinkali. V testo zavite mestne kroglice. No jaz sem jedla napolnjene s krompirjem. Zelo dobro!

19.9.2014, Petek

Zbudila sva se v deževno jutro. Zajtrk je gospa že pripravljala. Bila je oblečena v jutranjo haljo in iz gledala je še vsa zaspana. Pripravila je pretirano obilen zajtrk. Najprej sva dobila zvrhan krožnik ovsenih kosmičev z mlekom, potem vsak po tri pečena jajca s tremi kosi klobase, ter kumaro. Zraven pa še maslo, domačo marmelado iz robid. Saj rada jeva, ampak to je bil pa višek začetka dneva.

( https://en.wikipedia.org/wiki/Tbilisi)

Proti popoldnevu se je vreme še samo slabšalo, zato sva po kosilu odšla nazaj v hostel, ter si naredila plan za naprej. Razmišljala sva, da bi odšla proti Kazbegi za dva dni, a sva bila skeptična zaradi vremena. V eni izmed turističnih agencij so nama celo rekli, da zaradi slabega vremena programa ne peljejo, ker je prenevarno. Odšla sva na info točko, kjer so nama to zanikali, vendar pa vreme res ni kazalo obetavno.

Ker sva si želela videti zelo znano Gergeti Trinity Church, sva se vseeno odločila za dnevni izlet. Ker bi z javnim prevozom bila zelo omejena pri videnju stvari na poti, sva za naslednji dan najela privat taksi. Popoldne je dež malo ponehal, tako sva odšla na ogled muzeja, kjer imajo stare gruzijske hiše.

20.9.2014, sobota

Jutranji zajtrk ni iz gledal nič kaj manj obilen kot prejšnji dan. Ob 9ih sva imela start iz Tbilisa do Kazbegija. Taksist je bil prava faca, a nič novega ni znal besedice angleško. Pa smo se spet trudili razumet po Rusko. Je pa eden redkih, ki je vozil res zelo previdno. Na poti smo se ustavili pri zajetju vode, s katerim si napajajo mesto Tbilis s pitno vodo. Voda je bila zelo lepe barve, na vrhu hriba lepa cerkvica in okoli hribi.

Pot se je naprej kar precej vzpenjala, narava pa je bila božanska, veliko različnih odtenkov zelene barve, ki so izstopali kljub nekoliko oblačnemu vremenu. Ko smo prispeli na vrh prelaza nas je zajela megla. Praktično se ni videlo ničesar na okoli. Tudi cesta je bila po nekod brez asfalta in v res obupnem stanju. Vozli smo se s hitrostjo hoje. Zaradi zlizanih gum pa sem na trenutke mislila, da bomo res nadaljevali peš, saj je samo kopalo. Nekako nam je uspelo priti do ponovno asfaltirane ceste.

Na določenih predelih imajo poleg ceste še tunele, da lahko pozimi pridejo z avti na vrh, saj je najbrž ogromno snega.

Kazbegi

Ob prihodu v Kazbegi so nas obdali terenci, ki vozijo do slavne cerkvice. Imaš dve možnosti, da greš peš, ali pa plačaš terenca, ker cesta je drugače neprevozna. Po prvotnem planu sva si želela na vrh peš, traja okoli tri ure, a sva si potem zaradi vremena premislila. Temperatura je bila precej nizka, tudi veter je pihal. Ker so vsi prevozi bili zasedeni, sva odšla v bližnjo restavracijo na kavo in kosilo. Poskusila sva njihovo sirno pito.

Glede terena do cerkvice, lahko rečem samo to, da je res v slabem stanju. Kar ne bom pozabila nikoli pa so 4 punce, ki smo jih na poti srečale. Bile so v balerinkah in oblečene kot da gredo na plažo. Od zunaj pa blato, dež in mraz. Srečali smo jih tudi, ko smo se vračali. So nas ustavile in spraševale če je še daleč. Ok, ne dvomim, da so prišle gor, ampak če so prišle še nazaj v dolino, pol jim pa res kapo dol 🙂

 Gergeti Trinity Church

(https://en.wikipedia.org/wiki/Gergeti_Trinity_Church)

Ko sva prispela do cerkvice, se je ravno zaključila poroka. Razgled je bil čudovit. Je pa bilo nekoliko nevzdržno stati od zunaj, saj je bril veter. V cerkvici so kurili peč, bilo pa je tudi polna ljudi. Ta kraj je res nekaj posebnega.

Zvečer sva imela rezerviran nočni vlak v Batumi. Odšla sva na večerjo in ker je okoli železniške postaje samo tržnica, sva restavracijo iskala kar lep čas. Našla sva eno lokalno. Predvsem je bila poceni. Oba sva jedla in pila pivo za skupnih 6 eur. Na splošno je hrana zelo poceni, tudi prevozi, so pa precej draga prenočišča. Še najbolj dostopni so Guest house. Povprečno je soba z zajtrkom 30-40 eur.

21.9.2014, nedelja

Batumi

Zjutraj ob 7ih sva prispela v Batumi. Dež je lil in zgodnja ura je bila neprimerna, da nadaljujeva pot proti centru mesta. Namen sva imela počakati kakšno uro, da se vreme umiri in življenje prebudi. Med čakanjem se je pojavila gospa, ki nama je ponudila prenočišče v svojih apartmajih. Skozi je ponavljala eno in iste besede, da ima nove apartmaje, urejene, z wi-fijem, kuhinjo itd. Ko nama reče, da stane soba 8 eur, nisem želela videti teh njenih apartmajev. Zdeli so se mi nekoliko prepoceni. Ker je zunaj res lilo in ker sva bila utrujena, sva se kljub temu odločila pogledat apartmaje.

Doživela sva presenečenje. Dejansko so bili na novo narejeni, zelo lepi, s skupnimi kopalnicami in kuhinjo. In ker sva bila edina gosta sva imela praktično vse za sebe. Med tem ko sva čakala, da nama pripravi sobo, prinese zraven še nekaj kosov kruha, maslo in narezan paradižnik. Iz žepa izvleče dve vrečki čaja in pristavi vodo. Bila je posrečena.

Od utrujenosti, sva za nekaj ur zaspala. Ko sva se zbudila je zunaj bil še vedno naliv. Bila sva razočarana, končno sva prišla do morja in pričaka naju naliv. Ni kazalo na izboljšanje. Kljub temu nisva želela cel dan prebiti v sobi. Od gospe sva si sposodila dežnika, ki sta seveda bila ne iz-pravna in se odpravila do avtobusa. Že po nekaj metrih sem imela povsem mokre teniske.

Po kosilu sva poiskala info točko, saj sva si želela naprej do Svaneti. Povejo nama, da je pol mesta poplavljenega, ker že nekaj dni dežuje. Odsvetovali so nama pot do Svaneti, zaradi slabih vremenskih obetov. Osebno sem bila razočarana, saj sem si zelo želela v Svaneti.

A pot do tja je zelo dolga, vzelo bi nama tri dni in na koncu bi tvegala zaradi vremena. Če se megla spusti ne vidiš hribov, prav tako ne moreš na pohod. In ker sva oba imela premočene čevlje, in premalo toplih oblačil je Svaneti absolutno odpadel. Ob prihodu v apartma, sva pogledala vremensko napoved. Za naslednji dan je bilo vreme za Batumi obetavno, v nadaljevanju pa spet napoved nalivov. Ni bilo smisla čakat, zato sva spremenila plan potovanja in se odločila naslednji dan krenit naprej.

22.9.2014, ponedeljek

Zjutraj sva krenila proti avtobusni postaji, v center Batumi. Ker je vreme bilo ok, sva odložila prtljago, ter se odpravila na sprehod po centru. Mesto je turistično. Plaže lepe, s sprehajalnimi potmi, jezerom, parki.

 Khashuri

Ob prihodi, sva do guest housa vzela taksi. In spet sva bila deležna smešnih prizorov. Taksistu sva dala naslov in tip se je na vsaki meter ustavil in spraševal mimoidoče kje je to. Ampak ta en meter je bil dejansko en meter. Ko smo prispeli naju je sprejela starejša gospa. Prostori niso bili najbolj urejeni, a sva vseeno ostala.

V jedilnici je ravno sedela Korejka, ki je ta dan prispela iz Svanetija. Pove nama, da je v gorah še precej mraz. Najbrž je bilo prav, da se nisva odpravila tja. Odložila sva stvari in se odpravila v center mesta. Lepo, prijetno mesto. Navdušila me je katedrala, s turkizno streho.

23.9.2014, torek

Borjomi

 Ker mesto v Lonlyju ni kaj dosti omenjen, nisva vedela kaj naj pričakujeva. Ob prihodu v hotel, so naju opozorili, da je mesto brez tople vode. Kaj naju pa še lahko preseneti, saj naju je praktično vsak dan kaj preizkusilo v potrpežljivosti. Na info točki so nama dali zemljevid treh poti. Mesto je znano po mineralni vodi, ki se tudi imenuje Borjomi. Tako sva izbrala pot, ki vodi čez park, kjer lahko poskusiš vodo, mimo tovarne, kjer so velike stare slike, ki prikazujejo tovarno in ljudi pri delu. Pot je bila zelo zanimiva, zelo urejena z nešteto igrali za otroke, slapom, reko..Konec parka pa se je nadaljevala v gozd in pripeljala, do bazena z naravnim izvirom vode. Bazen je sicer bil v slabem stanju, tako, da se jaz nisem kopala.

Po počitki, sva krenila naprej in naredila krog , ki naju je pripeljal spet do začetka parka. Še mimo ene cerkvice v gozdu in razgledom na mesto Borjomu. Bilo mi je zelo všeč.

24.9.2014, Sreda

Akhaltsikhe

25.9.2014, Četrtek

Vardzia

Je jamsko mesto in je eno najpomembnejših znamenitosti Gruzije. V delu tega jamskega mesta še vedno živijo menihi.

26.9.2014, Petek

Gyumri

Potovanje se je počasi približevalo koncu. Začela sva se vračati proti Yerevanu. Vendar sva se za en dan ustavila v mestu Gyumri. Prijetno mesto, s polno trgovinic, kavarnami, restavracijami. V mesto sva prišla dokaj zgodaj, ker lastnice izbranega B&B ja ni bilo doma, sva prtljago pustila pri njeni sosedi in si ogledala glavni trg, cerkev Gyumri, ter tržnico.

27.9.-28.9.2014, Sobota-Nedelja

Yerevan

 Garni

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Garni)

Samostan Geghard

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Geghard), ki je res nekaj posebnega.

Gruzija je vsekakor turistično bolj dosegljiva in ponuja v tem smislu več, ter je samo potovanje enostavnejše. Prav tako je naravno bolj razgibana, ter vinogradniško obdarjena.

Ljudje so v obeh državah prijazni, jaz bi rekla tudi zelo pošteni. Težava nastane samo pri sporazumevanju, saj angleško ne govorijo, sploh taksisti. Zanimivo je nočevanje pri samih domačinih, ki ponujajo svoje Guest house in jim ne manjka gostoljubja.
Vsekakor pa se na vsakem koraku zazna prisotnost vere, ter njihova pobožnost.