LEPOTE KRASA

Prijateljstvo se

prijateljev dotika

od mezinčka na nogi,

do besede z jezika.

Zato boža in brani

in nikoli ne pika.

S prsti počeše lase

nežneje od glavnika.

Pravo prijateljstvo

gore premika.

Ne more biti vprašaj,

je le klicaj ali pika.

Prijateljstvo se rodi,

se smeji in mežika

kot čudežno sonce

izpod dežnika.

Prijateljstvo je zato

najlepša oblika sveta,

ker jo naslika srce

in se dotika – vsega!

 Skozi življenje prihajajo in odhajajo različni ljudje. Eni ostanejo dlje časa, spet drugi ne. Ker je prav, da s tistimi ki ostajajo ohranjamo odnos, smo se pred tremi leti s prijateljicami odločile, da si enkrat letno vzamemo prost vikend, ki je namenjen samo nam. To pomeni, skupni dopust, druženje in čvekanje do onemoglosti. Kaj naj rečem dobra ideja, saj si vsaka izmed nas ustvarja svojo pot, ki nas več ne povezuje, kot nekoč. Leta bi najbrž hitro prinesla, da bi izgubile stik.

Skupaj nas je štiri, Katja, s katero se poznava že iz osnovne šole, Špela, katera se nama je pridružila v srednji šoli, ter Lucija, ki se nam je kot zadnja pridružila na faksu.

Vsako leto izbere ena izmed nas destinacijo in poskrbi za organizacijo.

Letos je za organizacijo poskrbela Lucija, ki je izbrala Kras. Njena ideja je bila podati se po Krasu s kolesi. Naj omenim, da nobena izmed nas ni pretirana kolesarka, tako da je bil pred nami dokaj velik podvig.

V petek smo se zbrale pri Luciji v Žalcu. Manjkala je Katja, ki je letos vstopila v novo, pomembno vlogo mame, a že drugo leto upam, da se pridruži.

Lucija, kot že skrbna mama skoraj 4 letne hčerke, naju je seveda pričakala s kosilom, ter poskrbela za prijetno družaben večer.

Soboto zgodaj zjutraj smo krenile proti Štanjelu, kjer smo “rentale” kolesa, ter se podale na 56 km dolgo pot po kraški vinski cesti.

Začrtana pot:

Štanjel-Hruševica-Kobjeglava.  In naprej po makadamski cesti med vinogradi do Pliskovice.

 

Tako smo prispele do Pliskovice  in naprej do vasi Gorjanko, kjer je bil prvi malo daljši postanek, kosilo (Jota), kozarček terana. In smo dobile spet nazaj nekaj moči in energije za nadaljevanje poti.

 V spustu iz vasi Gorjansko smo se ustavile pri vojaškem pokopališču iz 1.sv.vojne.

Vse skozi so nas spremljali vonji že cvetoče sivke.

Tako smo prispele v Brestovico, kjer je bil pred nami nič kaj preveč zavidljiv klanec. In kot nalašč je tudi sonce bilo takrat najmočnejše. Zdelo se mi je da tega klanca ne bo nikoli konce. Praktično smo celega namesto prekolesarile, prehodile, ter skoz iskale senco, za počitek.

Konec klanca se prične Sela na Krasu me pa smo zavile proti Opatjemu Selu. Seveda spet ni šlo vse po načrtih, cesta je bila zaprta, zaradi renoviranja, a za silo in malo večjim naporom se je dalo prebiti. Tik pred krajem Temnica se je pričenjalo vreme slabšati, tako, da smo še v zadnjem hipu uspele priti do Osmice in počakati da je dež ponehal.

In nazaj proti Štanjelu, kamor smo prišle v večernih urah, kar precej utrujene.

15.6.2014

Drugi dan smo preživele bolj ležerno. Vreme nam je bilo spet naklonjeno. Burja je odpihovala oblake. Zjutraj smo si pogledale Štanjel, saj nam je ostal še od prejšnjega dne, ko ob prihodu nazaj ni bilo več energije.

Res prelepo kraško naselje. Sprehodile smo se po okolico grada, ter Ferrarijev vrt.

   

Reka Glinščica izvira v Sloveniji, v morje se izliva v Italiji. V dolino Glinščice vodi makadamska cesta, ki je bila včasih železniška proga, ki je povezovala Trst-Hrpelje.

Sprehodile smo se v dolino kanjona, ki ga obkrožajo stene, s prelepim razgledom vse do Trsta. Steza prijateljstva, sporazumno dogovorjena kot izraz sožitja, prijateljstva in sodelovanja med občino Kozina in občino Dolina.

Povzetek letošnjega babjega vikenda na kratko in jedrnato. Klepetanje do onemoglosti, vročina, žeja in seveda na koncu veselje z bolečimi mišicami in ritkami. Bo treba večkrat iti na kakšno turo s kolesom. Skratka super vikend v super družbi.