Res se mi zdi, da še povsem nisem predelala vseh vtisov iz zadnjega popotovanja po Tajski, že sem pred novim, tokrat v smeri Turčije. Brez karte v “žepu” sem vzdržala natanko dva tedna od vrnitve iz Tajske. A kaj, ko je ugodna letalska karta in želja po novih krajih in doživetjih prevelika, da bi se izteklo kako drugače.
Tokrat se mi pridruži bivša sošolka, bivša cimra in še vedno dobra prijateljica Špela. Vestno je že nabavila Lonely Planet, tako, da je že okvirna pot začrtana. Kaj več pa ob vrnitvi.
19.-20.4.2014, Istanbul
V soboto zvečer sva imele let iz Zagreba za
Istanbul. Ob prihodu na Ataturk letališče, naju je ob pogledu na množico ljudi, ki so čakali na meji, skoraj pobralo. Počasno premikanje po kačasti vrsti, ki ji ni bilo videti konca, je vseeno postalo zanimivo. No, ali pa sem si ga jaz želela narediti zanimivega. Pogled na ljudi različne narodnosti, ki so v tistem trenutku kot eno v polžje premikajočem tempu.
Zanimivo je bilo, da je mimo vrste prišel gospod, ki so ga noge komaj držale od vinjenosti, si odprl vrata in hotel iti naprej. Policaj ga je ustavil, a isto časno tudi nič ukrenil. Nauk zgodbe, če si pijan ne rabiš čakati, ali kako?
Ker sva si že v naprej priskrbele prevoz do hotela, saj po 24.00 uri metro več ne obratuje, sva bile rahlo skeptične, da naju bo čakal. Res naju ni. Tako sva vzele kar enega od taksijev in na koncu ugotovile, da naju je peljal za pol manjšo ceno, kot je bilo dogovorjeno s prvotnim prevozom.
Zjutraj sva odšle z metrojem do glavne avtobusne postaje (Otogar). Ker sva imele na voljo zgolj samo 7 dni, plan potovanja pa je bil kar obširni, sva se odločile, da si v naprej rezervirava nočne avtobuse. Izbrale sva prevoznika Metro, ki je med cenejšimi. Na voljo je še kar nekaj drugih.
Avtobusni prevoz je zelo ugoden, točen, tudi udoben, s postanki, možnostjo uporabe interneta ipd.
Prvi dan sva namenile raziskovanju Istanbula. Mesto na dveh celinah. Lepo mesto, a meni osebno tudi preveč kaotično, nabito s turisti. Tako ob želji po ogledu kakšne znamenitosti, kar precej čakaš v vrsti.
Seveda, če se hočeš izogniti čakanju v vrsti, lahko to storiš s plačanim vodenim ogledom. Torej kdor plača pride prej na vrsto 🙂
Mi dve sva stale v vrsti..jedle oreščke, prebrale kaj bova videle, še enkrat prebrale kaj bova videle, naredile x-koliko slik in že sva bile na vrsti, da kupiva karto. Hm…To pa res gre kar hitro.
Topkapi Saray, palača, ki je bila skoraj 400 let glavna rezidenca Otomanskih sultanov
(od 1465 do 1856 ). Danes je ena izmed glavnih znamenitosti v Istanbulu.
Gradnja Topkapi Palace se je pričela leta 1459, odredil pa jo je Sultan Mehmeda II.
Sestavljena je iz 4 glavnih dvorišč in številnih manjših stavb. V njej je živelo okoli 4000 ljudi in je bilo mesto z mušejo, bolnišnico, pekarno, banko itd.
Palačo se kljub množici, ki čaka pred njo in pred vsakim notranjim muzejem, kjer se da videti različne predmete (oblačila, orožja, porcelana, nakita itd.), splača videti.
V sami palači je tudi restavracija, z lepim razgledom in seveda visokimi cenami.
Na koncu sva si še ogledale Harem, kjer je Sultan živel s svojo družino.
Tulipani so star simbol Istanbula, tako je vsako pomlad v mestu cvetlični festival. Tulipane so v Turčijo pred več stoletji prinesli iz Perzije. Med letoma 1718-1730 so bili tako priljubljeni, da to obdobje imenujejo, tulipansko obdobje.
Park Emirgan, ki je v spomladanskem času odet s tulipani in drugimi cvetlicami.
Po ogledu Topkapi palače, sva se namenile ogledat Hagijo Sofijo. In spet kolona ljudi, ki čaka pred njo.
Obe sva se strinjale, da bi bilo pred ogledom dobro kaj pojest. Poskusile sva sirni burek. Osebno nisem pretirana oboževalka burekov, a ta je vsekakor zmagal.
Hagija Sofija, Sveta modrost, je nekdanja patriarhalna bazilika, kasnejša mošeja in današnji muzej.
Cerkev so začeli graditi za časa vladavine cesarja Justinijana I. V njej je potekalo kronanje Bizantinskih cesarjev. Po padcu Carigrada je sultan Mehmed II, cerkev preuredil v mošejo, ki je kasneje postala najpomembnejša mošeja Osmanskega cesarstva. Po prihodu Ataturka na oblast so jo preuredili v muzej.
Danes velja za eno najlepših zgradb na svetu in je na seznamu Unesca.
Leta 1931 so odkrili dragocene mozaike, ki jih lahko vidimo na visoki galeriji cerkve.
Mozaik, prikazuje Kostantina (levo), ki daruje devici Mariji mesto Carigrad. Justinian (desno), ki ji daruje Hagijo Sofijo.
Hagija Sofija predstavlja 4.največjo cerkev na svetu.
Po ogledu omenjenih znamenitosti, sva si privoščile kavico in počitek v majhnem parku, s prelepim pogledom na Hagijo Sofijo in Modro mošejo. Prostor imenovan Ayasofya Meydoni z lepim vodometom je včasih veljal za eden najbolj priljubljenih trgov v Istanbulu.
Po počitku sva se sprehodile še do modre mošeje. Pred njo opazovale mimoidoče, ter ugotovile, da sva za vstop pozabile na ruto. Si jo bova ogledale, ko se vrneva v Istanbul.
Prvi dan je tako bil pri koncu. Še večerja in vrnitev na Otogar, kjer sva imele nočni avtobus.
21.4.2014, Ponedeljek
Zgodaj zjutraj sva prispele v Selcuk. Nahaja se 3 km od Ephesusa (Efez), kamor sva bile namenjene.
Odložile sva stvari, ter po priporočilo Lonely planeta poiskale restavracijo Selcuk Koffecisi. Odličen turški zajtrk.
Potem pa naprej z minibusom, do Efeza.
Mmmm med drugim domača figova marmelada, maslo, in seveda slasten sir.
Stari Grki so se v Egejski Turčiji naselili v 14.st. pr.n.št., kmalu po tem tudi v Efezu. Efez je bil eden od 12ih jonskih mest.
Knjižnica Celsus je veljala v tistem obdobju za tretjo največjo knjižnico in je imela dvanajst tisoč zvitkov.
V Efezu je živel tudi pred sokratski antični filozof Heraklit.
Javno stranišče jei bilo namenjeno vsem, pod njim je tekla voda. Premožnejšim bi naj sedišča pogreli njihovi sužnji. Drugi naziv je tudi filozofsko stranišče, kjer bi naj posedali modreci.
Antično gledališče bi naj sprejelo do 25 tisoč gledalcev.
Po ogledu Efeza, se odpraviva nazaj v Selcuk. V načrtu je bil še ogled muzeja Efeza, vendar s naju je vročina zadržala v Odeon Beer Gardenu.
Popoldan sva krenile proti Izmirju, od koder sva zvečer imele avtobus za Pamukkale. vožnja je trajale 4 ure.
22.4.2014, torek
Zbudile sva se v prečudovito jutro. Zajtrk na sončku ob bazenu in pred nama cel dan raziskovanja naravnega parka Pamukkale. Z eno besedo Top!
Po ogledu Pamukkal sva ugotovile, da sva pozabile na uporabo sončne kreme. To se ni najbolje končala, saj sva bile kar precej opečene.
Zvečer sva se odpravile proti Kappadokiji.
14.4.2014, sreda
Kappadokija, prelepa pokrajina. Ob jutranji vožnji proti mestu Goreme mi je kar zastajal dih. Spet nekaj novega za moje oči.
Ogledale sva si odprt muzej. V njem se nahajajo predvsem manjše cerkvice.
Proti večeru sva se povzpele na eno izmed razglednih točk in pričakale sončni zahod. Prelepo!
Sicer sva prišle vsaj kaki dve uri prej, a opazovanje vseh, ki so se povzpeli na hrib je bilo prav zanimivo. Vsekakor je dogajanje popestrila družba (najbrž iz Japonske), ki je imela eno urni photo shoot. Definitivno so imeli 100% pozornost vseh prisotnih..razgled in vse ostalo je postalo nepomembno. Njim pa je bilo ne pomembno že ob prihodu. Vsaj takšen občutek sem dobila jaz. Še predan je sonce zašlo in so se prikazale prelepe barve so odšli. Pa je nastal mir.
24.4.2014,Četrtek
Zjutraj pa seveda sončni vzhod ob balonih, ki obkrožijo Kappadokijo.
Žal samo še en dan Kappadokije. Vsekakor sta dva dni za raziskovanje te pokrajine premalo. Se bo nekega dne treba vrniti.
Ta dan sva se napotili proti Aksarayu.
Dan sva zaključile na panorami s pogledom na Goreme.
Zvečer ponovno proti Istanbulu.
25.4.2014, petek
Zgodaj zjutraj sva prispele v Istanbul. Vreme ni kazalo najbolj obetavno. Prvo poiskat hotel, nekaj za pod zob. Potem pa nadaljevat ogled Istanbula, tam kjer sva v nedeljo ostale.
Sprva sva se odpravile proti modri mošeji, ki pa je bila zaradi praznika zaprta. Tako sva se odločile za “malenkostno” zapravljanje na Grand bazarju.
Ugotoviva, da nama barantanje definitivno ne gre od rok. Obiščeva še bazar začimb, vendar se zaradi pretirane gneče ljudi, kar hitro odpraviva ven.
Sulejmanova mošeja je največja mošeja v Istanbulu. zgraditi jo je dal Sulejmani Veličastni, ki je bil deseti sultan Osmanskega cesarstva. Bil je najuglednejši cesar 16. stoletja.
Mošeja Sulejmana veličastnega
Mošejo je gradil eden najpomembnejših arhitektov v obdobju Osmanske nadvlade, Mimarja Sinana.
16.4.2014, sobota
Zadnji dan najinega kratkega popotovanja. Ostala nama je še modra mošeja, ter Bazilika cistern.
Modra mošeja ali mošeja sultana Ahmeda, ki jo je dal zgraditi. Ime modra mošeja je dobila po modro obarvani kupoli, ter modri notranjščini. Ima šest minareto. Število minaretov naj bi pomenilo, koliko denarja so zbrali za gradnjo mošeje.
Nedaleč stran od Modre mošeje se nahaja Hipodrom, prizorišče iger. Gradili so ga med leti 203-303. Na njem stojijo trije stebri.
Vsekakor je na Istanbulskih ulicah pestro dogajanje. Tre se turistov, kot prodajalcev in različnih ponudnikov izletov.
Dondurma, se imenuje turški sladoled in velja za simbol Turčije. Obvezno se ga splača poskusiti, saj je povsem drugačen od nam poznanega sladoleda. Zelo je elastičen, se topi zelo počasi in je zelo dober. Sestavina, ki bi mu naj dajala tako poseben okus je t.i. Salep, ki ga pridobivajo iz korenine divje orhideje.
Na ulicah, kjer ga prodajajo ga gnetejo s kovinsko palico, raztegujejo..iz tega znajo narediti pravi show in na tak način pritegniti mimoidoče.
Na koncu lahko rečem bilo je kratko a sladko. Vsekakor me je
Turčija fascinirala. Če bo prilika se bom z veseljem vrnila, saj je še ogromno stvari, ki se jih splača prepotovat.
Za konec pa še ena skupna slika z mojo tokratno sopotnico. Imele sva se super..v pričakovanju novih poti..
Če potrebujete prenočišče v Turčiji, jih najdete
tukaj. ali
