Hoi An

Jutro pred odhodom v Hoi An je potekalo zelo mirno. Ze prej sem si malo razgledal, kako najhitreje pridem do minibusa, ki vozi na letalisce in da vozijo vsako uro. Tako sem moral biti pri njih ob 6.30h, da ne bi bilo kaj narobe. Ceprav je bilo do tja samo kaksnih 10 minut hoje, sem mi na vse zgodaj ni dalo hoditi in sem hitro ustavil enega z motorjam. Hitro sma se zmenila za ceno in ze sma se odpeljala. Dokaz, da sem bil dobro pripravljen, je bil, da sem mu jaz moral govoriti kam mora iti in kje zaviti. Kljub temu sma se peljala malo naokoli, a glede na to da sma bila zmenjena za fiksno ceno in da sma sla v pravo smer, mi je bilo skoraj vseeno. Kupil sem karto, nekaj ljudi je ze cakalo, meni pa je ostalo se ravno dovolj casa, da skocim na zajtrk cez cesto. Do letalisca smo se vozili eno uro, tam pa je vse potekalo po planu.

Pri prihodu v Denang, sem si moral urediti se avtobus do Hoi Ana. Na informacijah so mi prijazno povedali, da lahko prestrezem avtobus kar na poti in da lahko do tja grem kar pes. Vsi ostali so sli na taksi, ki jih je vecino peljal na avtobusno postajo kar nekaj kilometrov dalje, s tem so pac se taksisti nekaj zasluzili.

Hoi An – najlepse mesto na svetu

Ko nas je avtobus dal ven, smo se do cetra se morali peljati. Tudi tukaj je motoristom uspelo prepricati turista, da je do cetra 6 km in da je prava cena 70.000 dongov. Jaz sem se peljal za 30.000, pa se tukaj mislim, da snism sla po najkrajsi poti. Soba, ki sem jo dobil je bila kar vredu (10$), hotel je imel tudi bazen, a ko sem ga sel drugi dan pogledat, me je minilo. Nevem zakaj, ampak odlocil sem se, da si grem mesto pogledat brez obicajne prtljagew / nahrbtnik s fotoaparatom. Tako sem se lepo sprehodil do cetra, ki je bil kaksnih 10 minut stran.

V Lonely Planetu opisujejo Hoi An kot mesto, kjer se je cas ustavil in pri vtis o mestu je bil ravno taksen. Je tudi zasciten s strani Unesca. Mesto se je izognilo vojni in je podobno mestom iz srtednjega veka. Kot iz kaksne filmske scene, kjer zelijo prikazati idilicno vasico. Vsekakor jim je uspelo zelo dobro. Zascitem center so zaprli za avte in motorje, ze to je velika sprememba v primerjavi z drugimi mesti, hise so lepo ohranjene in vzdrzevane, celo prijetna glasba te spremlja, ko hodis po njem. Hoi An me je res takoj ocaral in mislim, da v lepsem mestu se nisem bil. Tudi turistov je bilo ravno prav, ne nekih skupinskih karavan. Hise so bile lepo okrasene in prav videlo se je, da bo zvecer se lepse, ko bodo prizgali tudi luci.

Moj prvi da nje edino malo pokvarila bolecina v grlu. Ko sem strokovno poguglal, sem prisel do diagnoze, da imam vnete mandlje, a me ne rabi skbeti, saj jih ze nekaj cas ne rezejo vec ven.

Ko sem se tako sprehajal po mestu, sem islkal restavracijo za vecerjo. Malo sem pregledal zemljevid, ki sem ga dobil na letaliscu in v njem je bilo kar nekaj akcij za restavracije v Hoi Anu. Tako sem rekel, da bom danes probal nekaj drugega, pa se fotoaparata nisem imel s seboj in sem sel v Al fresco., vzel neki set meni, med katerim so bila tudi njihova kao slavna rebrca. Niti ni bilo tako dobro, zraven vsega pa se kar drago, tako da se je se enkrat potrdilo pravilo, da je viloko bolje jesti v lokalnih restavracijah, oz tako kot se je pred dnevi dobro izrazil Colin, “tam kjer jejo domacini”. Po tem sem se malo taval po mestu in se cudil, kako jim je uspelo ohraniti tako mesto. Na eni strani, da ga niso naredili po svoje in kar nekaj na silo dodali, na drugi pa da ni v njem trume turistov, ki bi ga cisto pokvarili. Glede na zdravstveno stanje sem se odlocil, da grem pocasi domov, a sem malo zalutal in kar nekaj casa hodil v napacno smer/ulico. Sem mislil, da bo povezava, a sem bil ze na robu mesta.

Ko sem prisel do hotyela, me je cakalo lepo presenecenje. V sobi sem ugotovil, da je nenazadnje obrnjena na cesto in da ne bo tako mirno, kar pa je bilo se hujse pa je bil bar spodaj. Igrali so neko skoraj tehno glasbo, kar se je dalo na glas. Zato sem sel se malo na racunalnik od spodaj in preveril, kaj se dogaja v diskoteki. Ugotovil sem, da v njej sedi 30 vietnamcev in gleda film na dveh LCD-jih, na vrh tega pa muzika nabija koliko se da. V cem je smisel gledanja filma brez zvoka vedo samo oni. Na recepciji sem se ze zbunil, da mi naj jutri menjajo sobo, a so na sreco ob 22h vse skupaj ugasnili.

Hoi An – kolesarski dan

Za drugi dan sem se odlocil, da si izposodim kolo, ki so jih rentali kar cez cesto. 1$ za dan – dober dil. Ce povem kar na zacetku, bil sem cisto beli, navsezadnje se do sedaj nisem videl sonca v Vietnamu in sel sem na kolo. Posledica je lahko bila samo ena. Rdec kot rak. Ampak splacalo se je. Bil je super dan in videl sem veliko lepega.

Zjutraj sem tako odkolesaril po planu, da si ogledam mesto, okolico in plaze v blizini in tako sem se samo se ustavil na zajtrku. Lokalci so me kar zacudeno pogledali, ko sem se ustavil pri njih in narocil neko juho, ki je bila tokrat z rakci. Potem sam samo prosto krenil in bolje nisem mogel zadet, saj sem kolesaril po podezelju in si ogledoval prelepe hisice na obronkih mesta. Ko sem tako taval okoli sem kot naroceno prisel do prve plaze, ki sem jo imel v planu. Kolo sem moral pustiti na parkirnem mestu. Placa je bila res super, lepa pescena, dolga kakor dalec vidis in ne prevec polna. Nekaj vec ljudi je bilo samo na zacetku, ko pa si sel malo bolj naprej, je bilo ljudi vse manj. Manjkale seveda niso niti prodajalke. Jaz sem se na zacetku malo sprehodil po plazi, naredil pa fotk in se nato vsedel in v miru popil pijaco, ki se mi je lustala ze od kar sem prisel v Vietnam – s slamico iz kokosa. Zacelo me je oblegati tudi nekaj prodajalk, od katerih sem na koncu tudi nekaj kupil, saj sem vedel da pocasi moram zaceti, da ne bom vsega na koncu. Po drugi strani pa so bile prav posrecene.

Nato sem se s kolesom odpeljal se do druge plaze, ki je bila kaksne 4km vstran. Ta je bila mogoce se malo lepsa in z manj ljudmi, a so se pri meni zacele kazati ze prve opekline, tako da mi ni bilo vec biti na soncu. Pocasi sem se tako odpravil nazaj proti Hoi Anu. Po poti me je ustavil se en Easy Rider, se ena fora, da te pelje na turo po mestu. Malo sem se ofrisaal in se pripravil na vecerno fotografiranje mesta. Nato sem se kar nekaj casa sprehajal po mestu in poskusal narediti kaksno dobro fotko s stojalom, navsezadnje sem ga le prinesel s seboj, tako da ga moram uporabit vsaj enkrat. Pred tem mi je koncno uspelo prekopirati slike iz kartice na kljuc, tako da sem jo imel spet prazno in sem lahko v miru slikal.

Na konec vecera je bila na vrsti samo se vecerja. Na hitro sem pogledal v LP in dve sta bili aktualni in relativno blizu. Odlocil sem se za Bale Vale in ko sem prisel tja, je bila samo neka cudna prazna ulica in en fant, ki mi je rekel, naj pridem kar naprej in me peljal po tej cudni malo temni ulici. Malo se mi je zdelo cudno, a ko sem prisel za vogal je tam bilo zelo bucno in kaksnih pedeset gostov je uzivalo ob hrani. Ko sem se vsedel je prihitela natakarica in me vprasala kaj bom pil, v stilu “bos pivo, ne?”. Se mi zdi, da ga tujcem kar malo forsirajo. Potem pa so mi kar naenkrat, ne da bi kaj narocil, na mizo prinesli hrano. Po tem je bila ta restavracija znana in niti ni zgledalo, da bi imeli kaj drugega. Slo je za peceno meso na zaru, ki si ga dal v rizen listic, v katerega si ze pred tem dal razlicbne druge sestavine in vse skupaj zvil, potegnil palcko od mesa ven in namocil se v kaksno omako. Odlicno in zelo enostavno za umazat. Tudi avstralca pri sosednji mizi sta na veliko uzivala, kakor tudi vsi ostali pri mizah. Po obilni vecerji je bil cas se samo za spanje. Sedaj sem ze bil v novi sobi, ki res ni bila obrnjena na cesto in kar nekaj vecja je bila.

3. dan – na easy

Sledil je se tretji dan Hoi Ana. Tokrat je bil na sporedu ogled glavnih his v zascitenem delu mesta, ki sem jih do sedaj izpustil. Vse skupaj pa se je zacelo z zgodnjim odhodom v mesto, da ujamem jutranje dogajanje in seveda dobim kaksnem pameten zajtrk. Ponovno sem pogledal v LP in Cargo Club je bila res dobra odlocitev. Med sprehajanjem sem se spomnil, da se nisem obiskal trznice in ko sem prisel tja, je bilo na njej vse polno ljudi in veliko se je dogajalo. Prodajali so vse zivo, od hrane, spominkovmajc, itd. Naredil sem se kar nekaj slik po mestu, obiskal templje in zascitene hise v starem delu mesta. Skocil se na kosilo in hitro vecerjo in ze je bil pocasi cas za pripravo za naslednji dan, ko sem z jutranjim avtobusom odsel v Hue.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.