Ho Chi Minh City

Ostalo mi je kar nekaj dni za Ho Chi Minh City, verjetno malo preveč a zadnje dni pač nisem želel kakšnih zapletov, tako kot bi se skoraj zgodili pri zadnjem potovanju po Indiji. Sicer pa je HCMC tudi največje mesto in mislil sem, da si bom lahko ogledal kar nekaj stvari.

1. dan HCMC

Preostanek prvega dneva sem si ogledal malo malo okolico mojega hotela. Stanoval sem v centru popotniškega dela mesta in že na prvi pogled se je videlo, da je veliko ponudbe za tujce. Najboljša stvar pri tem je bil tudi neke vrste park, ki je bil vzdolž celotne ulice, dolg skoraj 1km, ki je nekoliko polepšal to betonsko džunglo.

Prvi vtis o mestu ni bil najboljši (tudi do konca ni popravil vtisa). Ogromno mesto, milijon motorjev, vztrajni prodajalci itd.

Ko grem popoldan malo okoli, spet opazim telovadne naprave, na katerih domačini zavzeto trenirajo. Tudi sicer so v parku na veliko telovadili, igrali badminton, tekli ipd.

2. dan HCMC

Drugi dan je bil namenjen ogledom. Glede na to, da sem imel veliko časa, sem se odločil, da si vsak dan ogledam en del mesta. Danes je bil na vrsti severni del od mojega hotela, District 3, Reunification palača, vojaški muzej (ja, še en od stotih). Vojaških stvari sem imel že vrh glave, ampak na nek način je to najbolj povdarjen del njihove zgodovine, tako da sem jih vseeno obiskal. Nekaj sem jih seveda tudi izpustil, saj bi se mi drugače zmešalo. Reunification palača je bila zadnja stavba, kamor so 30 aprila, 1975 vdrli tanki, za tem se je južni Vietnam predal Severnemu. Stavba je ostala v takem stanju, kot je bila takrat, nič kaj posebnega.

Kasneje se odpravim do vojaškega muzeja, a se še prej ustavim za kosilo. Najdem odlično lokalno restavracijo in si naročim Coca Colo in piščanca z rižem. Zgleda kot neke vrste ulična restavracija za malce, saj zgleda, da so vsi prišli na kosilo iz službe. Veliko je tudi zelo lepo oblečen, kot kakšnih bančnic in bančnikov. Pri izhodu vprašam koliko stane in mi reče 12.000 dongov, kar je manj kot pol evra. Še dva krat jo vprašam, če je sigarna in mi že skoraj malo nejevolno reče, da stane toliko, tako da plačam in grem. mogoče mi je kasirala samo pijačo, ampak to je bila uradno najcenejša jed, ki sem jo imel na tem potovanju. Odločim se, da se še vrnem. Po eni strani je bila dobra, po drugi strani pa sem imel slabo vest, saj se mi je vseeno zdelo, da mi ni štela vsega in da bodo vsaj še nekaj zaslužili.

Na žalost je vojaški muzej sedaj zaprt, imajo dve urno pavzo, tako da se odločim, da grem malo okoli in počakam, da ga ponovno odprejo. Iščem nek hindujski tempelj, ki bi moral biti na tem naslovu, a ga ne najdem, prav tako za njega ne ve noben domačin.

Oddidem v park, da počakam na muzej. Čez nekaj časa se mi pridruži neka ženska in se začne malo sumljivo pogovarjati z menoj. Bila je iz Filipinov, kar je bil razlog, da je zelo dobro govorila angleško, živela pa je tukaj, skupaj z njegovim bratom in njegovo ženo, vietnamko. Dajala mi je neke nasvete, kako moram pazit na svojo torbo, da mi je kdo ne ukrade ipd in ko sem že mislil, da bo končno povedala zakaj je prišla, mi hladno reče, da je sedaj muzej že odprt in da sedaj lahko grem. Čudno, ampak ok.

Vojaških muzejev sem imel do sedaj že dovolj, ta je bil namenjen prikazu, na kak način so ameriški vojaki mučili Vietnamce (Tiger cages) ipd. Edina dobra stvar muzeja je bila fotografska razstava, fotografov, ki so poročali med vojno in so v njej umrli. Fotografije so bile res dobre, večina črno belih, proti koncu pa tudi barve, saj naj bi se ravno v tem času razvila barvna fotografija. Pri večini fotografov je tudi pisalo, da so npr. teden dni po tej fotografiji umrli. Kasneje hodim še malo okoli po tem delu mesta, obiščem še eno tržnico in nekaj pojem.

2. dan HCMC

Drugi dan je bila na vrsti vzhodni del od mojega hotela. Lepa hiša (People’s committee Building), HCMC muzej, spet nič kaj poebnega, razen tega, da so v njem imeli kar 4 fotošutinge, ki jih je bilo po celem Vietnamu kar nekaj. Pozabil sem tudi obiskati mošejo, ki je bila v tem delu mesta. Malo sem iskal tudi zanimive trgovine, da si kupim kaj za domov, a ni bilo kaj pametnega. Obiščem Converse trgovino, da si kupim All Starke po zeeeeelo dolgem času, a so le nekoliko cenejše kot pri nas, pa še to zaradi novoletnih popustov. Enako je bilo v Adidasovi trgovini, kjer nič ni bilo cenejše kot pri nas. Tako sem dal za kratke hlače 20€, ne verjamem, da so pri nas kaj cenejše.

Med sprehodom najdem tudi Notre Dame katedralo in pošto, ki sta bili dve zelo lepi stavbi. Obiščem tudi botanični in živalski vrt, ki si komaj zaslužita to ime. Sicer pa je bila tudi vstopnina temu primerna. Pol evra za oboje. No kljub temu ni bilo slabo videti tigrov in slonov, večina živali pa je bila v tako slabo vzdrževanih kletkah, da se mi niti ni dalo slikati. Ko grem nazaj proti hotelu, vidim Domino pico in grem mimo. Kljub temu, da sploh nisem bil lačen, se obrnem in grem nazaj, da jo prvič probam. Zanimiva stvar, da ti na ekranu izpišejo tvoje ime in fazo v kateri je tvoja pica in seveda čas do konca. Na koncu dobim zelo malo pico, a je bila odlična.

3. dan – Cu Chi rovi

Ta dan je bil namenjen obisku tunelov, rovov Cu Chi, malo izven HCMC. Bila nas je kar lepa skupina z zelo zabavnim lokalnim vodnikom, ki nas je vse pošteno nasmejal. Želel je povedati res vse, kar je vedel, nas pa ni najbolj zanimalo, a je kljub temu izpadel zelo zanimiv. Povedal je tudi zgodbo o svojem očetu, ki si je na napačni roki odrezal dva prsta, da ne bi rabil v vojsko. Tako si je moral odrezati še druga dva. Pri tem se je edini smejal on. Spoznal sem tudi zanimivega američana (verjetno prvi), ki je imel punco iz Slovenije.

Sami rovi so bili res nekaj posebnega. Na začetku so se američani borili proti njim na zemlji, a so imeli preveč žrvet in tako spremenili svojo taktoko samo v bombardiranje. Kljer koli so posumuli, da bi se lahko nahajali Vietnamci, so poslali svoje B52 bombnike in dobesedno zravnali pokrajno. Oni so kopali rove v treh nivojih (3-5m, 7-9m in 12-15m). Bomba iz B52 je namreč naredila 10m globoko luknjo. Zelo zanimivo je bilo poslušati na kak način so se Vietnamci v teh razmerah znašli in preživeli. Zastrupili so jim vso vodo na površju, iskali so jih z psi (pojedli so vse pse v okolici) ipd. En del poti smo šli tudi skozi rov, ki je bil za nas razširjen. Komaj sem premagal teh 15m. Vse me je bolelo, postal prepoten, brez zraka, skratka komaj sem čakal da pridem ven. Ne vem kako so lahko oni zdržali spodaj toliko časa.Na poti tja se ustavi tudi v neki tovarni za spominke in na poti nazaj v prodajalni kave, kjer so prodajali kavo, ki ji je podlasica dodala aromo. Cene so bile zelo zasoljene, tako da seveda nisem nič kupil. Samo kavo sem poskusil, ki pa ni imela posebnega okusa. Seveda smo si ogledali tudi znane pasti vseh vrst, lahko pa si tudi streljal s konkretnimi puškami, ki so dale od sebe “pravi” zvok.

Vožnja nazaj in še zadnji večer v HCMC. Že nekaj dni sem gledal, da pripravljajo oder in neke stojnice, da nes pa se je končno začelo. Imajo nek festival hrane in na desetine stojnic s hrano. Raj za mene. Hodim okoli in si izmenjavam hrano in pivo. Na žalost sem pustil fotoaparat v sobi, sem pa poskusil kar nekaj specialitet, med drugim tudi te polže, ki sem ji gledal celo potovanje. Bili so ogabni! Počasi se spravim nazaj v sobo.

Zadnji dan

Čas za odhod domov. Še zadnje kalkulacije kako naj porabim denar, da mi ga bo ostalo čim manj, koliko sem še dolžan za sobo in koliko še ga rabim za čez dan. Obiščem še zadnjo restavracijo in se še enkrat prepričam ,da so lokalne restavracije najboljša izbira v Vietnamu. V prvi (namenjeni turistom) sem se moral na žalost obrnit, ker nisem imel dovolj denarja, v lokalni restavraciji pa mi ga je še pol ostalo, tako da spet nisem vedel kaj bi z njim. Počasim se odpravim z avtobusom do letališča in počakam na letalo.

Tudi pot domov je potekala relativno hitro. Spet dve uri čakanja v Dohi in tem dolgočasnem letališču. Tudi dogajanje na letelu je bilo bolj mirno, saj smo potovali “ponoči”. Priletim na Dunaj in takoj začutim zimo. grrr. Priprave na Novo leto in novo leto.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.