Martinova potovanja — Moj dnevnik/blog iz potovanj

Dec 8, 2012 Vietnam, Laos, Kambodza

Cat Ba otok – Halong Bay

Sledila je premestitev v Halong Bay. Kar nekaj casa sem razmisljal kako naj najbolje skombiniram Sapo in Halong Bay, dve stvari, ki bi si ju rad na severu Vietnama se ogledal. In tako sem nasel varianto, da grem najprej V Halong Bay, se vrnem s popoldanskim busom in grem na nocni vlak za Sapo.

Otok Cat Ba

Zjutraj sem se moral odpraviti na neko manjso avtobusno postajo in ker se mi ni dalo za zajebavat ali hodit pes, sem se odlocil, da grem s taksijem, ki so v Vietnamu zelo posebni. Kljub temu te lahko hitro pretentajo s prirejenim taksimetrom, tako da je izbira znanega podjetja bolj varna. Ko sma se ze nekaj casa vozila, se spomnim, da sem v hotelu pozabil vzeti potni list, ki so ga zahtevali. Hvala bogu, da nisem bil ze na busu za naprej, tako obrnema in ko pridem nazaj v taxi ugotovim, da imam kar naenkrat drugacno tarifo. Kljub temu se nisem prevec bunil in je celotna pot avtobusne postaje stala cca. 2 evra. Odhod avtobusa se je v primerjavi s podatki v Lonelz Planet na zalost spremenil, tako da sem moral pocakati dodatno uro.

Cat Ba je najvecji otok, ki zajema obmocje Halong Bay oz. otoke, ki gledajo iz morja na tem podrocju. Halong Bay je bil imenovan za svetovno cudo v letu 2012, zato je stevilu turistov v tem casu se bolj naraslo. Gre za apnencaso planoto, ki se je potopila v morje. Od nje je tako ostalo okoli 3000 otokov, ki gledajo iz morja. Glavna znamenitost je voznja z ladjo med temi otoki, spanje na ladji, ali katerem od otokov.

Sam sem se odlocil, da namesto Halong city, obiscem otok Cat Ba, kjer je manj turistov, manj ladij in presing za potovanja z ladjami naj bi bil bistveno manjsi. Na drugi strani pa so se na otoku razvili nekateri adrenalinski sporti in je sedaj otok bolj prepoznaven po njih. Prednjaci predvsem plezanje, saj bliznje skale po malih otockih nudijo odlicne pogoje. Sama pot je potekala najprej kaksne tri ure z avtobusom, potem slabo uro z ladjo (speed boatom) na otok in se kaksne pol ure do mesta Cat Ba.

Na zalost ni kazalo na izbojsanje vremena in ko smo prisli na otok ni kazalo nic boljse. Tudi mesto je bilo prazno, videlo se je, da je sezone za letos ze konec. Sezona se v severnem Vietnamu konca nekje septembra, cemu sledijo nizje temperature in dezevno ali oblacno vreme.

Kakor hitro smo izstopili iz busa, nas je obkolilo nekaj ponudnikov hotelov. Tisti, ki si je izbral mene, je imel hotel pred nosom, zato sem rekel, da bom pogledal, kaksna je soba. Ni bila slaba, v tretjem nadstropju, s pogledom na zaliv. Pri tem mi je nek tujec iz sosednega hotela se prisepnil, da so te sobe boljse, ko v njegovem hotelu, ki sem si jih tudi hotel ogledat in da lahko ceno se malo zbijem. Tako sma se zmenila za 6$ in je bilo prenocisce hitro reseno. Hitro sem se odpravil se na ogled mesta. ki pa ni ponujal kaj prevec. Mogoce je bil se najlepsi soncni zahod, ko se je sonce za trenutek prikazalo. Takoj na zacetku mi je lastnik hotela tudi vsiljeno ponujal ture za ogled Halong Baya, a sem se ga otresel, ker sem hotel obiskati priporocene organizatorje iz LP. Pred tem sem skocil se na vecerjo in ugotovil, da sem za iskanje agencij za danes ze prepozen. Tako sem moral vse skupaj resiti naslednje jutro. Obiskal sem eno agencijo, a so mi povedali, da za danes nimajo ljudi za Halong Bay, samo za plezanje po stenah. Kdaj drugic. Tako sem vseeno odsel k mojemu hotelirju, saj so prakticno vsi ponujali enako stvar, od tega so imeli samo provizijo. Zelo je forsiral dvodnevno potovanje, a na zalost nisem imel casa. Tudi vreme ni bilo ravno vzpodbudno, da bi spremenil nacrte. Tako sem se odlocil za obisk otokov, malo veslanja s kajakom in obisk jame. Tudi avstalca Sophie in Scott iz hotela sta sla na enako turo, le da sta onadva ostala se dodatna dva dni s spanjem na ladji in otoku.

Skoraj vecina, ki nas je prisla na otok z enakim avtobusom, smo se tako spet srecali na pomolu. Po priblizno uri plovbe smo se razsli, saj smo mi sli na drugacno turo, kot ostali, pridruzili pa smo se dancema in belgijcu Colinu, s katerima smo nameravali preziveti dan. Ze takoj na zacetko smo se vsi zelo dobro zastekali. Danca sta pustila zelo dobre sluzbe, prodala hiso in se odpravila na potovanje za kaksno leto in pol do Nove Zelandije in nazaj. Zelo dobro sem si zapomnil, ko sta rekla, da je zdaj bil pravi cas, ker mogoce, ko bosta stara, tega casa vec ne bo. That’s the spirit!

Tudi Colin je bil cisto odpicen. Enostano se je odpravil na potovanje in ko mu bo zmanjkalo denarja, si bo nekje nasel sluzbo. Brez cilja. Kasneje mi je povedal, da se je odpravil na potovanj, da najde odgovore na nekatera svoja vprasanja, ki bi si jih moral postaviti vsak v zivljenju, a si jih vecina ne upa. Skratka, bil je cista legenda, pozitiven in z odlicnim smislom za humor, tako da sem sem mu ze po pol ure smejal do solz.

Nase kruzanje med otoki se je tako zacelo in res je bilo nekaj posebnega. Na zalost je idilicno vzdusje unicilo vreme, a kljub temu sem bil nad pokrajino res navdusen. Po kaksni uri je bil na vrsti kajak. Ce povem po pravici nisem bil siguren, ce bom jaz zdral, da ne bom padel v vodo. V enem sta bila avstralca, v enem jaz z danko, Colin pa je veslal sam. Veslanje je bilo bolj enostavno, kot sem mislil in kar hitro mi je bilo zal, da s seboj nisem vzel fotoaparata. Najprej smo si ogledali ribisko vasico na vodi. Zelo nenavadno je bilo, da so imeli toliko psov. Moja teorija je bila, da so jih imeli za hrano, saj je znano, da Vietnamci jedo pse.

Za tem smo se odprali proti jami. Moji sopotnici veslanje ni najbolj slo, tako da sem mi malo svetoval, malo pa je delala po svoje in bolj skodila, kot kar koli drugega. S kajakismo se tako zapeljali v jami (pravijo, da je dostop mozen samo en mesec na leto in se to samo ob doloceni uri v dnevu). Sli smo skupaj z avstralcema. Na zacetku je se slo, ko je bilo se nekaj svetlobe, potem pa je leta popolnoma izginila. Morali smo vesljati do konca, saj naj bi se odprl izhod v sredino otoka. Ko sem ze mislil, da ga ne bomo videli, se je levo le prikazal in prva sma se pripeljala na v sredino otoka. Nastala je bozanska tisina, ki jo lahko dozivis le redko. Oba sma kar obstala in uzivala. Na sreco sma imela nekaj prednosti, preden sta naju dohitela, a tudi kasneje ni bilo nic slabse. Res cudivito mesto, obdano s hribi, med katerimi smo pocasi veslali. Na drugi strani smo nasli se en izhod in kot se za prave avanturiste spodobi, smo zeleli preveriti, kaj je tam. Tukaj je bil prehod lazji in hitro smo bili na drugi strani. Avstralca sta se hitro obrnila, midva pa sma hotela pogledati kaj je tam naprej. Ko sma nekaj casa veslala, sma se kljub temu odlocila, da grema nazaj po isti poti, kot sma prisla. Ko smo prisli nazaj, smo malo posedeli in cakalo nas je kosilo. Pred tem sem bral o raznih kritikah na racun slabe hrane, a nas je cakala prava kraljeva pojedina, ki je nikakor nisem pricakoval. Odlicna velika riba, spomladanski zavitki, riz in se neki drugi dve jedi. Super zedeva, zraven pa smo z avstralcema ruknili se en pir.

Po kosilu smo se se nekaj casa vozili med otoki in se na koncu odpravili do otoka Monkey island (na otoku je bilo nekaj opic, a se z dalec ne toliko, da bi si otok zasluzil ime po njih). Tam so se nam pridruzili tudi ostali iz druge skupine. Povzpeti sem se zelel na vrh bliznjega hriba, da vidim razgled in naredim kaksno sliko. Kar hitro sem ugotovil, da te ta temperatura in prevsem vlaga hitro izmucita, saj sem bil tako prepoten. No razgled pa je kljub temu bil super. Vrnil sem se na obalo in ob cakanju na ladjo malo brskal med koralami na plazi, da si vzamem kaksno za domov.

Po vrnitni v mesto Cat Ba, sma se s Colinom dogovorila za vecerjo, pridruzila pa sta se nama tudi americana. Vecerja je bila nadvse zanimiva. Americana sta bila starejsi gay par, ki sta se (en od njiju) dva dni po upokojitvi odpravila na sestmesecno potovanje in pripovedovala sta odlicne zgodbe, kaj se jima je ze vse zgodilo, saj sta bila na poti ze stiri mesece. Na drugi strani pa je Colin povedal, da je dejansko sel na potovanje brez konca, da se najde in si odgovori na dolocena vprasanja. Zelo pogumno, da se nekdo kar tako odpravi in tudi prizna (in pove) zakaj je sel. Verjamem, da bo imel super pustolovscino, ki ga bo notranje dopolnila. Zraven tega pa smo jedli se zelo zanimivo jed, ki je v Vietnamu zelo popularna – Hot pot. Pred sabo dobis posodo in surovo hrano in vse si pripravis na mizi sam. Mi smo si izbrali morsko hrano, tako da smo dobili rake, skoljke, lignje, veliko zelenjave in se kaj. Zraven dodas tudi veliko rezancev in si vse skupaj das na kroznik. Odlicna oblika vecerje, kjer se zmeraj nekaj dogaja. Prejsnji vecer sem si hot pot zelel narociti kar sam, a nisem tocno vedel kaj to je, sem mislil, da je to samo par razlicnih stvari, da bi vsega malo poskusil, a mi je natakarica prijazno odsvetovala, saj je to namrec za tri do stiri osebe. Glede na morsko hrano, ki smo jo imeli mi, se je na zalost nisem najbolj najedel, a vseeno je bila dobra izkusnja in takoj sem vedel, da bom se poskusil, ko bo le priloznost.

Naslednji dan sem imel se prost dopoldna in odlocil sem se, da obiscem bliznje plaze in malo pofotkam. Po naklucju srecam Colina, ki je tukaj ze hodil pred nekaj dnevi in rece, da gre z mano. Tako sma obiskala kar nekaj hotelov, ki so bili popolnoma prazni in prav zanimivo je bilo gledati skoraj nove, a cisto prazne resorte, ki so samevali, ker je bilo sezone konec.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Dec 3, 2012 Vietnam, Laos, Kambodza

Dva dni Hanoija

1. dan – pregled mesta in formalnosti

Glede na dolgo potovanje se mi sploh ni dalo vstati oz. se nisem mogel. Zbudil me je sele sefe hotela ob kakih 12h, da bi zamenjal sobo, kar mi je nekaj govoril ze prejsnji dan, a ga nisem dobro razumel zakaj. Mi je bilo vseeno, tako da si mi pac dali podobno sobo, ki je imela samo eno veliko posteljo. Kljub temu se mi se vedno ni dalo ven, a sem se na koncu koncno skobacal.

To, kar je bila prejsnji dan stara zakotna ulica, je bila danes glavna cesta. Moj hotel je stal na najbolj prometni cesti v starem delu mesta, ki je za vse popotnike najbolj zanimiv. In takoj sem ugotovil zakaj Lonely Planet opisuje ta del, kot najboljso stvar v Hanoiju. Akcija 100%. Avti, motorji, taksji, pesci, turisti, prodajalci, vsi naenkrat na enem mestu, vse se premika, hitro spreminja. Restavracje na cesti in vsakem vogalu, kjer se vietnamci hitro pripeljejo z motorjem, narocijo juho Pho, ki se je cez celi dan, a najveckrat za zajtrk, jo pojejo in ze hitro dalje. Vse skupaj je malo pokvaril dez oz. prsenje. Ni ravno dezevalo, ampak vreme je kar slabo in taksna je tudi napoved za naslednje dni.

Malo sem se lovil okoli in se poskusal znajti, glede na zemeljvide v knjigi. Ni mi ravno najbolje uspelo, saj sem bil bolj kot ne izgubljen. Potem sem se spomnil, da si moram menjati denar in obiskal nekaj bank, da primerjam tecaje. 5.000.000VND in se malo za 190 evrov. Zdelo se mi je da sem dobil pravo bogastvo. Konco dobim malo orientacije n se odpravim v predel stare mesta, kjer so priporocali eno restavracijo. Vse je zelo nagneteno in polno nekih reklam in napisov, tako da sem mislil, da bom zelo tezko nasel restavracijo a po srteci se obrnem in jo zagledam pred mano, V zgornjem nadstropju je imela zelo lepo restavracijo in kot obcjano so bili v njej vecnoma samo tujci. Posrezba in hrana sta bili zelo dobri,

Nadaljujem pot po starem delu mesta. Ni kaksnih drugih zanimvost, samo kaksen tempelj n neka druga hisa, ki pa je ne najdem.

Presenecen sem kako slabo govorijo anglesko. Glede na preteklost, vpliv glasbe in vse ostalo sem pricakoval veliko boljse znanje. Ko sem se ustavil za kavo, se mi ni uspelo zmeniti, da bi imel zraven kave mleko. Na drugi strani pa imajo ogromno tehnologije, tudi take najmodernejse. Toliko iPhone-ov kot sem videl samo prvi dan pri Vietnamcih, jih nisem videl vse skupaj do sedaj. Vsi so na telefonih, non stop. Vceraj je nek american povedal dobro opazko, da imajo na eni strani velik zaostanek, (v obliki necistoce, nereda, nespostovanja pravil) na drugi strani pa imajo najbolj sodobne LCD televzorje, telefone, brezplacen wi-fi ipd.

2. dan Ho Chi Minh mavzolej, Tempelj literature, itd

Drugi dan je bil namenjen raziskovanju ostalih delov mesta. Vstal sem kar hitro in se hitro odpravil na pot. Vmes sem se ustavil na jutranji juhi za zajtrk in se odpravil v severni del mesta, kjer je kompleks posvecen Ho Chi Minhu, njegova grbnica, hisa, park in vse ostalo. Do tja je bilo kar dalec, zato sem se seveda par krat izgubil a ga na koncu nasel. Ogromna grobnica, ki pa je bila zal zaprta, saj vsako leto za tri mesece truplo nekam odpeljejo in ga restavrirajo ali nekaj takega. Zraven tega sem si ogledal predsednisko palaco, njegovo hiso , barako, avtomobile in druge stvari, ki so bile del kompleksa.

Po ogledu se odpravim se na ogled templja literature. Gre za lep tempelj v petih delh, k je posvecen izobrazevanju. V njem je zraven turistov tudi zelo veliko vietnamcev, ki so ocitno ravno koncali solanje, saj so vsi zelo lepo oblecen in praznujejo ter se na veliko slikajo. Tudi turisti jih slikamo vse povprek. Potem se pocasi zacnem vracati nazaj proti hotelu, se ostavim za kosilo v restavraciji na ulici. Poskusim zelo dobro jed, mleto meso peceno na zaru, ki se doda v juho. Zraven mi postrezejo tudi veliko razlicne zelenjave, za katero kasneje ugotovim, da si jo moras dati v juho, da se malo zmehca. Cez par metrom grem mimo se ene restavracije, ki je zgledal zelo dobro, saj je imela vso hrano razstavljeno n mi je kar malo zal, da nisem spet lacen. Kasneje sem jo iskal, a je na zalost nisem nasel. Grem se na zeleznisko postajo, da bi si kupil karto, a je trenutno dve uri zaprta, zato grem domov. V hotelu me spet malo gnjavijo s svojo ponudbo, saj jo trzijo v vsakem hotelu in jo ponujajo svojim gostom.

Cez nekaj casa se vrnem na zeleznisko postajo in sem presenecen kako sploh nimajo interesa, da bi te razumeli in ti prodali karto. Nekaj mi je celo pisala v Google traslate, ampak prevod je bil res cuden. Posebej pa me je motilo to, ker je bila cena bistveno visja, kot jo je placal en, s katerim sem se pogovarjal in kot je bila predvidena cena. Zato se odlocim, da grem se na drugo postajo, kjer sem spet mel tezave, a se vseeno dogovorim za karto za 410.000 do Sape. Na poti nazaj se ustavim se v eni odlicni lokalni restavraciji z odlicno hrano in si narocim stiri razlicne stvari, saj so jih stregli na tak nacin. Odlicna hrana in odlicno vzdusje v restavraciji. Mislil sem, da sem narocil testenine, bile pa so neke podolgovate gobe.

V hotelu in tudi drugod je skoraj povsod brezplacen wi-fi in uporaba racunalnikov. Tako sem v mojem hotelu lahko brezplacno uporabljal internet. Preveril sem tudi letalsko karto za jug in preseneceno ugotovil, da je celo cenejsa kot vlak. Na koncu so mi nabili se kar nekaj dodatkov, a je se vedno bila cena priblizno enaka (30 evrov), kot za vlak, s tem da bi se z vlakom vozil 13 ur. Kupim se karto in se pocasi odpravim v sobo. Sedaj imam splanirane naslednje dni in vse mora iti kot po maslu. Jutri v Halong Bay za dva dni, potem nazaj v Hanoi in takoj na nocni vlak za Sapo, kjer ostanem dva dni, ter z nocnim vlakom nazaj in zjutraj na letalo za Danang, kjer bom obiskal Hue in Hoi An v blizini.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Nov 29, 2012 Vietnam, Laos, Kambodza

Dunaj – Doha – Hanoi

Takole, pa se je spet zacelo. 27. novembra sem se odpravil na enomesecno potovanje po Vietnamu, Laosu in Kambodzi in vsakih nekaj dni bom opisal kaj se je na poti dogajalo.

Qatar Airways

To je bil moj prvi let s Qatar Airways in prav zanimalo me je, ce bo kaksna vecja razlika v primerjavi z ostalimi letalskimi druzbami, ki so praviloma kar nekaj cenejse. Tokrat sem izbral Qatar iz preprostega razloga, ker je bila njihova karta najcenejsa (zelel sem karto do Hanoija in povratek iz Ho Chi Minha).

Na kratko receno ni bilo nobene bistvene razlike. Prednost je bila mogoce v moznosti ogleda poljubnih filmov. Seveda so mi dodelili sedez, kjer ekran ni delal (ocitno se to dogaja tudi pri najboljsih), ampak je bilo letalo na pol prazno tako da sem se enostavno presedel. Kar se tice hrane na letalu, je bla primerljiva z ostalimi druzbami, mogoce so malo vec krat postregli pijaco.

Na zalost sem moral v Dohi cakati kar devet ur za naslednje letalo. Sem mislil, da bo letalisce zanimivo in da mi bo hitro minilo, a se je izkazalo za nic kaj posebnega. Razen duty free shopa s kar visokimi cenami in dveh Costa kavarn, ni bilo na tem delu letalisca skoraj nic. Tudi glede ponudbe hrane je bilo zelo slabo. Skratka spet malo razocaranje za arabki sloves, ali pa so samo bila pricakovanja malo bolj visoka.

Tako sem zelel vsaj malo prespati teh devet ur, a mi nikakor ni uspelo. Zraven neudonih stolov, so imelu tudi zelo neudobne lezalnike. Verjetno se ta, ki jih je oblikoval, ni nikoli poskusal vlecti na njih, saj bi hitro ugotovil, da niso primerni za spanje. Na koncu sem zamenjal lezalnik z dvema stoloma, kjer ni bilo pregrade, da sem lahko vsaj malo zaspal.

Pot do Bangkoka je bila v nekoliko vecjem letalu in tudi vec potnikov je bilo. Na postanek v Bangkoku sem skoraj pozabil, saj ni bil nikjer napisan, a smo spet izgubili nekaj casa. Nekaj, ki nas je nadaljevalo pot do Hanoija smo ostali na letalu, med tem ko so ga cistilci pospravili in se je nanj vsipalo veliko novih potnikov, vecinoma vietnamcev.

Kljub temu, da je bila pot dolga samo dve uri, se je zelo vlekla, saj sem bil ze postano utrujen. Tudi televizije nisem vec mogel gledati, saj so me od blizine ekrana ze bolele oci. Dva filma in 5 delov Prijatljev je pac bilo dovolj.

Pot iz letalisca v Hanoi

Tako sem se ze pocasi zacel psiholosko pripravljati na dogajanje na letaliscu, glede na slabe izkusnje iz Indije. Vizo za Vietnam sem imel v obliki “on arrival”, kar pomeni, da sem si pred tem preko interneta kupil (24$) neke vrste povabilo, vizo pa bom dobil na letaliscu. Tam sem samo izpolnil obrazec in placal se 50$ za vizo.

Za voznjo iz letalisca sem se tokrat zelo dobro pripravil, saj so v Lonely Planet spet bila opozorila za razne trike prevoznikov. Kar hitro, ko sem prisel ven, so me napadli, a sem jih zelo hitro odgnal in se delal, da vem kam grem. Iskal sem mini bus od Vietnam Airlines, ki je vozil v mesto za cca.3$. Ker ga takoj nisem nasel, sem vprasal nekega varnostnika, ki mi je prijazno pokazal v katero smer moram iti. Prisel sem do prvega in mi je ponudil prevoz za 2$, a sem hitro ugotovil, da se hitro ne bomo krenili, ker je bil njegov mini bus cisto prazen. Pogoj za odhod pa je seveda, da je cisto poln. Tako sem prisel do drugega, ki pa je ze imel cisto polnega. Notri je ze bilo 14 vietnamcev in dva tujca. Zahteval je10$, a sem mu hitro povedal, da mu da tocno 3$ in niti centa vec. Ko sem videl, da bom moral sedeti na neki skatli, namesto na sedezu, sem si skoraj premislil. Potem sem vseeno raje sel znjim, saj je bil odhod takoj, bog ve kako dolgo bi se moral drugace cakati in glede na to, da nisem dobro spal ze kaksnih 30 ur in da je bilo do mesta se cca. 1 uro, sem si rekel, da bom se malo potrpel. Prav tako mi je rekel, da se bo nekaj mest hitro sprostilo in bom lazje sedel. Kot je obicajno, smo na koncu ostali samo trije turisti, ki nas je zapeljal v stari del mesta, kjer je glavno dogajanje v Hanoiju. Zelo sem bil vesel, da sem ze imel rezerviran hotel, saj sem tocno vedel kam grem, z voznikom pa sem se dogovoril, da me pelje tocno do njega.

Hotel v Hanoiju

Hotel sem si rezerviral preko Bookinga (Violet Hotel). Cena za tri noci je bila 27 evrov. Na prvi pogled ni bil kaj posebnega (v primerjavi s slikami). Dobil pa sem super sobo. Zanimivo je bilo to, da je bila enaka cena za tri razlicne sobe in sem seveda rezerviral najboljso (kao Deluxe). Dobil pa sem zelo lepo sobo s kar dvema zakonskima posteljema, LCD televizorjem, vroco vodo, brisace, skratka, tako kot mora bili. Lastnik mi je sicer nekaj govoril, da me bo jutri dal v drugo sobo, a niti nisem imel kaj proti, ker je bila prav tako lepa, samo da je imela samo eno veliko posteljo.

Kljub temu, da je bila ura ze 12 ponoci, sem se odlocil, da skocim se malo ven, po kaksno vodo ali kaj pojest. Lastnik me je opozoril, da moram paziti pred kaksnimi lopovi in res je bil obcutek, ko sem stopil na ulico, dokaj neprijeten. Ozke, zatemnjene ulice, kjer se kar hitro izgubis. Tako sem sel samo hitro gor in dol in se ustavil pri eni ulicni “restavraciji”, da nekaj pojem. Posadili so me na mali, plasticni stol, za katerega nisem mislil, da bo zdrzal mojo tezo. Tudi vsi ostali so sedeli na enakih stolih. V tej restavraciji so stregli najbolj znacilno vietnamsko juho (Pho). Gre za juho z rezanci (noodles), kar dosti neke zelene rastline, podobne petersilju in dodatkom mesa. V mojem primeru je bila govedina. Zelo dobra juha, ki je se posebej pasala, glede na to, da je bilo kar hladno. Na vrsti je bilo spanje.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Okt 28, 2012 Ostalo

Pozdravljeni!

Postavil sem si nov blog na katerem bom pisal dnevnik iz mojih potovanj. V kolikor tudi sami od časa do časa potujete, si ga lahko ustvarite tudi sami na strani popotniški blogi.

V kratkem se odpravljam na potovanje po Vietnamu in Kambodži in takrat se bo moje pisanje zares začelo.