Konec tedna je bil v znamenju pohajkovanja po Budimpešti. Nazadnje sem bila tam pred pribl. 6 leti in kar mi je ostalo v spominu je lepota mesta, ter ekstremni mraz, saj sem bila v mesecu decembru.
Kljub temu, da se takrat ni bilo možno kaj pretirano sprehajati po ulicah, sem si želela v mesto ponovno vrniti v v bolj toplem mesecu.
Budimpešta velja za šesto največje mesto v Evropski uniji, z uradno 1,7 milijona prebivalstva, neuradno se številka prebivalstva kar precej povzpne. Mesto se razteza ob dveh bregovih reke Donave. Na desnem bregu se nahaja Budim, na levem bregu pa Pešta.
Dan pred odhodom je bila prava mora najti kakšno pametno prenočišče. Zasedenost je bila kar precejšnja. Mogoče je bil vzrok ta, da je ravno ta vikend potekal v Budimpešti triatlon IRONMAN. Center mesta je tako bil povsem zaprt za promet. A vseeno sva na koncu našla en prijeten apartma v Budimu, s pogledom čez Donavo na parlament. Včasih ni dobro čakati na zadnji trenutek, včasih pa se le splača.
21.8.2015, Petek
Ob prihodu v mesto, sva imela zaradi zapore cest v centru mesta, precej težav s tem, kako priti do najinega apartmaja. S precej poskusi po stranskih enosmernih ulicah, nama je na koncu, z majhnim prekrškom le uspelo. Sprejel naju je nadvse zgovoren (če ne že pretirano) gospod, lastnik večih apartmajev. Po končanih formalnostih, sva se odpravila na sprehod do Grajskega hriba, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Znamenita ribiška trdnjava, ki je dobila, kot že ime samo pove, naziv po ribičih, ki so v srednjem veku branili mestno obzidje, ter po ribji tržnici, ki je bila v bližini.
Pogled na ribiško trdnjavo, te res odpelje v preteklost. Čez dan se je za dva evra možno sprehoditi po njej in uživati v razgledu na mesto. Zvečer vstopnine ni, pogled pa je še lepši, saj mesto žari v soju luči. Z eno besedo romantika!
Ob ribiški trdnjavi je tudi prijetna kavarna, ki poleg razgleda ponuja še živo glasbo.
Matijeva cerkev
Ribiška trdnjava
Za Trdnjavo stoji Matijeva cerkev. Cerkev je bila večkrat prezidana.
V preteklosti je služila nemško govorečim prebivalcem, v njej pa so kronali tudi Madžarske kralje. Kasneje so jo Turki zažgali in na njenem mestu sezidali mošejo. Do leta 1869 pa so jo obnovili v prvotni gotski obliki.
Kupila sva vstopnico (4 eur) za vzpon na vrh stolpa cerkve. Ker je ogled voden, sva morala kakšne pol ure počakati. Usedla sva se na klop, te uživala ob glasbi. Blizu je moški igral na nek poseben inštrument. Bilo je zanimivo. Pravzaprav je na tem mestu čutiti prav posebno energijo miru. Ni čudno, da sva se kar naprej vračala na trdnjavo 🙂
Žal se ne spomnim točno koliko stopnic vodi do vrha stolpa. Lahko rečem, da mi je ob hoji po tem oskem, zavitem stopnišču postalo rahlo slabo. A na vrhu nas je pričakal razgled, na vse strani mesta. Tudi vreme nama je bilo naklonjeno, takio da se splača.
Razgled na Budimpešto
Iz vrhu stolpa se je ob Budimskem gradu videla množica ljudi. Tamkajšnji vodič je povedal, da poteka sejem.
Sprehodila sva se do tja in res je bil zelo kulinarično obarvan sejem. Predstavljali so razne sire, klobase, med, marmelade itd.
Na Budimski grad se je možno pripeljati tudi z gondolo. Do njega pa vodi prijetno senčna pot v gozdu, po kateri sva se peš spustila do Elizabetinega mostu.
Drugače pa Budim in Pešto povezuje precej mostov. Med 2.sv.vojno so bili vsi porušeni, a kasneje obnovljeni.
Večer je bil fotografsko obarvan, saj Budimpešta ponoči prav žari. Te trenutke je bilo potrebno zabeležit skozi fotografijo.
Sprehodila sva se ob Donavi, kjer se je zbralo kar nekaj fotografov, da fotografirajo osvetljen parlament.
Ribiška trnjava
Matijeva cerkev
22.8.2015, Sobota
Soboto zjutraj sva se odpravila proti Pešti. Nekako sem dobila občutek, da začne mesto živet po deveti uri. So pa ulice že začeli preplavljati kolesarji. Ob cesti pa so se že zbirali prvi navijači.
Prva destinacija je bil mogočni parlament. Na žalost je potrebno karto kupiti za en dan vnaprej, tako sva se odločila, da ga obiščeva ob kakšni drugi priliki. In če so včasih imeli zastonj vstop vsi iz držav EU, danes več ni tako.
Zgradba kot je parlament je res nekaj posebnega. Zgrajen je v novogotskem slogu in je ob zgraditvi bil največji parlament na svetu, saj je dolg 268 metrov. Danes pa je še vedno največja zgradba na Madžarskem. Celo obstaja zakon, v katerem je zavedeno, da ne sme nobena druga zgradba v mestu biti višja od 96 metrov.
Naprej sva se med ulicami sprehodila do največje cerkve v mestu (cerkev Sv. Štefana).
Cerkev je dobila ime po prvem Madžarskem kralju Sv.Štefanu, katerega desna roka se kot relikvija nahaja v cerkvi.
Cerkev Sv.Štefana
Na dan Sv. Štefana (20.8.), prirejajo okoli cerkve procesiji, v kateri prenašajo njegovo desno roko. Ker sva prišla dan kasneje, sva to žal zamudila.
Sledil je kratek oddih v najstarejši slaščičarni in kafetariji v Evropi, t.i.Gerbeaud Cukraszda iz leta 1858. Priznam, da me je ambient, postrežba in okus kave potegnil v pretekli čas.
Po božanskem postanku, sva se na kratko sprehodila, čez znamenito ulico Vaci. Velja za najslavnejšo nakupovalno ulico v Budimpešti. Razen množice ljudi, ki se vijejo po ulici, me ni kaj preveč fascinirala. Ka hitro sva zavila v eno izmed stranskih ulic in se odpravila proti Sinagogi, ki pa je na žalost bila zaprta.
Sinagoga v Budimpešti velja za drugo največjo v Evropi, saj sprejme okoli 3000 ljudi.
Sinagoga
Malo naprej od Sinagoge sva prišla v ulico Kertov. Kert v prevodu pomeni vrt, so pa to lokali na zapuščenih dvoriščih. Svojevrstno zanimivi. Prav prijetno je kakšnega obiskat, ter ob kakšnem pivo uživati v nekoliko drugačnem ambientu.
Počasi se je bližal čas kosila, še pred tem pa sva se ustavila v operi. Za turiste skozi dan prirejajo krajše operne predstave, ampak sva jo ravno zamudila in bi morala čakati spet eno uro. Nekaj malega arhitekture je možno videti ob vstopu v opero. Ne dvomim pa, da je dih jemajoča dvorana, ki velja za eno najlepših opernih dvoran na svetu.
Najbrž je tokrat pri nama prevladal glas želodca in ne glas duha, ki bi naju prepričal, da počakava na kratko predstavo.
Kosilo je bilo božansko. Jedla sem gobji gulaž, z maslenim kropirjem. Mmmmm 🙂 Osebno mi je bila njihova hrana zelo všeč. Madžarska vsekakor slovi po rdeči papriki, ki je prisotna v vseh njihovih tradicionalnih jedeh, kot so golaž, paprikaš, segedin.
Po slastnem kosilu, pa naprej do trga Junakov. Po zemljevidu sledeč ni iz gledalo daleč, ampak prav blizu tudi ni bilo. Sva pa šla mimo vseh ambasad in prestižnih vil, tako da je bilo na nek način vredno.
Prišla sva iz strani mestnega parka. Turisti so na Donavi veslali čolne, v parku pa na nekem zanimivem prevoznem sredstvu gonili in predvsem popivali.
Priznam tisto po Donavi z veslom je tudi mene zamikalo, ampak sva bila že precej utrujena in pozna, da bi se splačalo.
Pa sva se samo na hitro sprehodila po trgu.
Sredi trga stoji jonski steber s kipom nadangela Gabrijela, ki v rokah drži krono Sv.Štefana. Drugi kipi na trgu so pomembni Madžarski kralji in junaki.
Najin končni cilj sobote je bil še obisk Margaretinega otoka. Naredila sva kar nekaj kilometrov, tako, da nama je motivacija že rahlo upadala.
Z avtobusom sva se odpeljala do Margaretinega mostu, ki povezuje Budim in Pešto z otokom. Otok predstavlja vsekakor prijeten oddih od mestnega vrveža, tudi nama je na koncu prav prijetno ustrezal.
23.8.2015, Nedelja
V nedeljo zjutraj sva se odpravila na sprehod ob Donavi
Še zadnjič čez Donavo pofotkala parlament, oddala ključ apartmaja, ter se odpravila iskat muzej bolnišnice v skalah (Hospital in the rock), ki so ga sezidali med drugo svetovno vojno. Ogled po bolnišnici je voden in je res vreden ogleda. (https://www.sziklakorhaz.eu/en)
Seveda, kot se na koncu izleta spodobi, je potrebno še kaj kupiti za domov. Brez ogerske klobase, Pickove seveda ne gre, prav tako brez mlete rdeče paprike, kakšnega vina in žgane zeliščne pijače Unicum.
Za konec sva se z avtom odpeljala do Citadele, ki stoji na Gellartovem hribu. Danes tam stoji kip neodvisnosti. Še posebej se splača na trdnjavo, saj je razgled na mesto fenomenalen.
Budimpešta
Budimpešta me je fascinirala že pred šestimi leti, še bolj pa tokrat. Vrnitev tako ni vprašljiva, saj ponuja še ogromno stvari, za katere tokrat nisva imela časa.
Če se kdaj sprašujete kam na kratek vikend izlet, je obisk Budimpešte lahko pravilna rešitev, saj ponuja za vsakogar kaj.
Foto: Slatinek Metka, Helbing Martin