Pred dnevi se vrnila iz Dunaja, ki sva ga obiskala preko vikenda.

Po mojem je Dunaj odlično mesto za kratek vikend oddih ali aktivno raziskovanje.

Na Dunaju se vedno veliko dogaja: muzeji, koncerti, prireditve in številne aktivnosti.

Glede na to, da oba že nekaj lasa nisva bila na tam, sva se tokrat odpravila bolj s turističnega vidika, kar pomeni po ogledih nekaj večjih znamenitostih. In bolj ko sva gledala, kaj bi si ogledala, bolj sva ugotavljala, da bo zelo težko vse realizirati. Na eni strani zato, ker je bilo napovedano slabo vreme (nedelja), po drugi na pa nisva vkalkulirala, kako obsežne so nekatere stvari.

Tako sva si ogledala:

  • Palačo Schonbrunn z vrtovi
  • Grad Gloriette
  • Živalski vrt
  • Štefanovo katedralo
  • Belvedere
  • Karlovo cerkev
  • nekaj ostalih stvari ob sprehodu po mestu.

Na žalost nama je zmanjkalo časa in predvsem volje za Muzej zgodovinske umetnosti, ki velja za eno izmed glavnih znamenitosti. Glede na to, da gre za tako obsežen muzej, bi si seveda morala vzeti čas, tako da sva ga raje pustila za naslednjič.

Za raziskovanje Dunaja sva uporabila Vienna Card, ki ti omogoča brezplačno potovanje z vsemi prevoznimi sredstvi in popuste pri vstopninah. Na voljo so za 24h, 48h in več.

Schonbrunn

Sam Schonbrunn verjetno ne rabi posebne predstavitve, saj velja za eno izmed največjih znamenitosti na Dunaju. V kolikor nimate časa ali ne bi radi plačali dokaj drage vstopnine, se lahko sprehodite samo po lepem parku za palačo in ga občudujete od zunaj. Prav tako se sprehodite so grada Gloriette, ki je nasproti Schonbrunna in od koder je zelo lep razgled.

Je pa tudi notranjost vredna ogleda. Za vstopnino dobrih 20€ dobite tudi audio guide, ki vam zelo pomaga pri raziskovanju notranjega dela. Lahko si vzamete čas in ga počasi raziskujete ali pa bolj po pospešenem ritmu, tako kot sva ga midva.

Živalski vrt

Znotraj parka se nahaja tudi živalski vrt, ki je na manjši, kot sem si ga predstavljal, po drugi strani pa dokaj dobro organiziran in s kar nekaj zanimivimi živalmi. Če se nameravate odpraviti tja, upoštevajte uro, saj čez dan večino živali ni na spregled. Levi in tigri so se tako poskrili in jih ni bilo za videti. Mogoče je boljši čas zjutraj in proti večeru. Preverite tudi urnik prireditev, ko se v živalskem vrtu kaj dogaja.

Kasneje sva se odpravila še v center Dunaja in si ogledala Štefanovo katedralo. Čudovita cerkev od zunaj in znotraj (od zunaj so sicer nekaj preurejali okolico, tako da je malo pokvarilo vtis), tako da vredno ogleda. Na vrh zvonika se nisva povzpela.

Preostaek dneva sva se sprehajala po mestu in ga naključno raziskovala. Pozno popoldan sva šla do mestne hiše, pred katero je večji park in kjer se običajno veliko dogaja. Tudi tokrat so se pripravljali na filmski festival, ki je potekal na velikem platnu pred mestno hišo, v bližini pa so imeli veliko stojnic s hrano.

Hrana je izgledala odlično, bilo pa je veliko tujih kuhinj in nekaj domačih specialitet. Jaz sem si privoščil klobasico na sliki s krompirjem in kajzerico ter seveda pivo. Cena jedi je bila od 6 do 9€.

Belvedere

Naslednji dan sva obiskala še palačo Belvedere, predvsem zaradi Klimtove zbirke slik. Celoten dan je pokvarilo vreme, tako da nisva mogla uživati v vrtovih, ki obdajajo palačo. Ostale zgradbe, ki spadajo k Belvedere niso bile kaj posebnega, tako da ogleda ne bi priporočal.

Pred dnevi sva se z Metko vrnila iz potovanje po Albaniji.

Če povem samo na kratko, lahko rečem, da me je Albanija presenetila v vseh pogledih.

Vse je bilo urejeno, čisto, zelo dobra hrana, zgodovina, znamenitosti, skratka, vse je bilo tako, kot da bi to bila ne vem kako dobro razvita turistična država.

Glede na to, da sva si jo ogledala skoraj celo, sva res videla, da ponuja veliko.

Tako mislim, da bo Albanija v prihodnjih desetih letih naredila velik napredek v turizmu, njihovo število pa se bo zelo povečalo.

Več sledi na strani vodič.com

p.s.: aja, pa zelo poceni je tam doli 🙂

Za drugi dan najinega izleta v Beograd sva se odpravilia na Avalo, ki je stolp v bližini Beograda. Glede na to, da je bil tudi v Srbiji praznik, je bilo tam zelo veliko ljudi, ki so v parku pred stolpom uživali na piknikih, pekli na žaru in uživali.

Tudi danes je bilo vreme nekoliko slabše, tako da je bilo prav neverjetno, da se jih je vseeno zbralo tako veliko. Imeli so tudi neke vrste zabaviščni park, ponudbo hrane in pijače.

Vzpon na stolp Avala je z dvigalom, na voljo pa sta dve vstopnici, ena samo vstopnina, pri drugi pa lahko uživaš v baru na vrhu in vključuje eno pijačo. Glede na to, da je na vrhu zelo pihalo, je bila za opcijo s pijačo dobra odločitev, da se lahko malo v miru nagledaš okoli.

Na poti nazaj v Beograd, sva se ustavili v odlični restavraciji v bližini Avale po imenu Kumbara. V kolikor vas zanimajo tudi drugi predlogi za hrano, si lahko preberete objavo restavracije v Beogradu na mojem osebnem blogu.

Po prihodu nazaj v Beograd sva si ogledala še cerkev Sv. Save, ki velja za eno izmed največjih znamenitosti Beograda. Graditi so jo začeli že leta 1935, vendar njena notranjost še do danes ni končana.

Kasneje sva si ogledala še cerkev svetega Marka, ki stoji ob lepem parku, a ker je na žalost začelo deževati, sva se morala odpraviti nazaj v apartma. Kasneje sva se odpravila na večerjo, a v novem trendovskem predelu ob Savi, imenovanem Hala beton, ugotovila, da je praktično vse zasedeno in ker nisva imela rezervacije, sva se odpravila nazaj v mesto in si tam poiskali nekaj za večerjo ter uživala v kocertu v bližnjem lokalu.

Pred nekaj dnevi sva se s punco vrnila iz Beograda in glede na to, da je to eno izmed najbolj popularnih mest v bližini, sem se odločil, da po dolgem času napišem kaj vse sva si tukaj ogledala.

Kalemegdan

Prvi dan sva si ogledala park Kalemegdan in trdnjavo na njem. Glede na to, da je bil bolj oblačno, je bilo kljub temu zelo veliko ljudi, ki se je sprehajalo po parku. Predvsem Beograjčani, nekaj pa je bilo videti tudi turistov.

V skopu Kalemegdana sva si ogledala tudi rimski vodnjak, kjer je vstopnina (na Kalemegdan in trdnjavo ni vstopnine) cca. 1€.

Kasneje sva si ogledala tudi tudi bližnji živalski vrt, ki je na prvi pogled izgledal zelo mali, na koncu pa je v njem bilo kar nekaj zanimivih živali. Tudi vstopnina je dokaj nizka, 3€ za odrasle. Živali imajo sicer zelo premajhne kletke, z njih pa ni lepo poskrbljeno.

Tako, pa jo imam. Z vizo za Iran je kar nekaj dela, saj nikoli ne moraš zagotovo vedeti ali jo boš dobil ali ne. Stvari se non stop spreminjajo in že ko misliš, da imaš vse skupaj naštudirano, se spet nekaj spremeni. No, jaz jo sedaj imam. Po tem, ko sem kupil letalsko karto za Iran, sem si priskrbel tudi turistični vodnik za Iran. V njem je pisalo nekaj, kar ne vidiš pogosto. Med kakšnimi petimi državami na svetu, ki ne potrebujejo vizuma oz. ga lahko dobijo na letališču je tudi Slovenija. Ne vem sicer zakaj, ampak tako piše. Tudi na strani zunanjega ministerstva piše tako, a so kljub temu dodali opozorilo, da beležijo vedno večje število zavrnitev za pridobivanje vize na letališču, zato priporočajo, da si jo priskrbite pred odhodom. Glede na to, da je po novem tudi v Sloveniji konzulat Irana, jih ni bilo težko poklicati in vprašati (malo težje je bilo edino dobiti telefonsko številko). Kot bi si lahko mislil, so se pred kratkim svari premenile in sedaj vize na letališču ni mogoče dobiti, dobite pa jo lahko v Ljubljani.

Tako se odpravite na  Tolstojevo ulico 8 in izpolnite formular, v katerem jih poskušate prepričati, da ste popolnoma nenevarni in nesumljivi za Iran in bi si samo turistično radi ogledali njihove lepote in doživeli ostale stvari o katerih razlagajo tisti, ki so že potovali po Iranu. Odobritev za vizo traja 2 do 3 tedne, dobra stran je, da ti jo najprej odobrijo in šele nato plačaš 50€ za njo.

Tudi jaz sem vse vredu izpolnil in sedaj jo imam v potnem listu. No malo sem jih moral spomniti, kako je kaj z mojo vizo, saj čez nekaj dni odpotujem, oni pa me še niso poklicali o njihovi odločitvi.

Vsem, ki boste obiskali konzulat v Ljubljani bo verjetno na začetku nekaj problemov povzročila že vhodna vrata, saj se zelo čudno odpirajo, vstop je z desne strani in ne tista najbolj očitna vrata. Prav gotovo pa boste hitro opazili preprogo in lestenec na stropu. Noro.

Še dva dni. Komaj že čakam!

Ostalo mi je kar nekaj dni za Ho Chi Minh City, verjetno malo preveč a zadnje dni pač nisem želel kakšnih zapletov, tako kot bi se skoraj zgodili pri zadnjem potovanju po Indiji. Sicer pa je HCMC tudi največje mesto in mislil sem, da si bom lahko ogledal kar nekaj stvari.

1. dan HCMC

Preostanek prvega dneva sem si ogledal malo malo okolico mojega hotela. Stanoval sem v centru popotniškega dela mesta in že na prvi pogled se je videlo, da je veliko ponudbe za tujce. Najboljša stvar pri tem je bil tudi neke vrste park, ki je bil vzdolž celotne ulice, dolg skoraj 1km, ki je nekoliko polepšal to betonsko džunglo.

Prvi vtis o mestu ni bil najboljši (tudi do konca ni popravil vtisa). Ogromno mesto, milijon motorjev, vztrajni prodajalci itd.

Ko grem popoldan malo okoli, spet opazim telovadne naprave, na katerih domačini zavzeto trenirajo. Tudi sicer so v parku na veliko telovadili, igrali badminton, tekli ipd.

2. dan HCMC

Drugi dan je bil namenjen ogledom. Glede na to, da sem imel veliko časa, sem se odločil, da si vsak dan ogledam en del mesta. Danes je bil na vrsti severni del od mojega hotela, District 3, Reunification palača, vojaški muzej (ja, še en od stotih). Vojaških stvari sem imel že vrh glave, ampak na nek način je to najbolj povdarjen del njihove zgodovine, tako da sem jih vseeno obiskal. Nekaj sem jih seveda tudi izpustil, saj bi se mi drugače zmešalo. Reunification palača je bila zadnja stavba, kamor so 30 aprila, 1975 vdrli tanki, za tem se je južni Vietnam predal Severnemu. Stavba je ostala v takem stanju, kot je bila takrat, nič kaj posebnega.

Kasneje se odpravim do vojaškega muzeja, a se še prej ustavim za kosilo. Najdem odlično lokalno restavracijo in si naročim Coca Colo in piščanca z rižem. Zgleda kot neke vrste ulična restavracija za malce, saj zgleda, da so vsi prišli na kosilo iz službe. Veliko je tudi zelo lepo oblečen, kot kakšnih bančnic in bančnikov. Pri izhodu vprašam koliko stane in mi reče 12.000 dongov, kar je manj kot pol evra. Še dva krat jo vprašam, če je sigarna in mi že skoraj malo nejevolno reče, da stane toliko, tako da plačam in grem. mogoče mi je kasirala samo pijačo, ampak to je bila uradno najcenejša jed, ki sem jo imel na tem potovanju. Odločim se, da se še vrnem. Po eni strani je bila dobra, po drugi strani pa sem imel slabo vest, saj se mi je vseeno zdelo, da mi ni štela vsega in da bodo vsaj še nekaj zaslužili.

Na žalost je vojaški muzej sedaj zaprt, imajo dve urno pavzo, tako da se odločim, da grem malo okoli in počakam, da ga ponovno odprejo. Iščem nek hindujski tempelj, ki bi moral biti na tem naslovu, a ga ne najdem, prav tako za njega ne ve noben domačin.

Oddidem v park, da počakam na muzej. Čez nekaj časa se mi pridruži neka ženska in se začne malo sumljivo pogovarjati z menoj. Bila je iz Filipinov, kar je bil razlog, da je zelo dobro govorila angleško, živela pa je tukaj, skupaj z njegovim bratom in njegovo ženo, vietnamko. Dajala mi je neke nasvete, kako moram pazit na svojo torbo, da mi je kdo ne ukrade ipd in ko sem že mislil, da bo končno povedala zakaj je prišla, mi hladno reče, da je sedaj muzej že odprt in da sedaj lahko grem. Čudno, ampak ok.

Vojaških muzejev sem imel do sedaj že dovolj, ta je bil namenjen prikazu, na kak način so ameriški vojaki mučili Vietnamce (Tiger cages) ipd. Edina dobra stvar muzeja je bila fotografska razstava, fotografov, ki so poročali med vojno in so v njej umrli. Fotografije so bile res dobre, večina črno belih, proti koncu pa tudi barve, saj naj bi se ravno v tem času razvila barvna fotografija. Pri večini fotografov je tudi pisalo, da so npr. teden dni po tej fotografiji umrli. Kasneje hodim še malo okoli po tem delu mesta, obiščem še eno tržnico in nekaj pojem.

2. dan HCMC

Drugi dan je bila na vrsti vzhodni del od mojega hotela. Lepa hiša (People’s committee Building), HCMC muzej, spet nič kaj poebnega, razen tega, da so v njem imeli kar 4 fotošutinge, ki jih je bilo po celem Vietnamu kar nekaj. Pozabil sem tudi obiskati mošejo, ki je bila v tem delu mesta. Malo sem iskal tudi zanimive trgovine, da si kupim kaj za domov, a ni bilo kaj pametnega. Obiščem Converse trgovino, da si kupim All Starke po zeeeeelo dolgem času, a so le nekoliko cenejše kot pri nas, pa še to zaradi novoletnih popustov. Enako je bilo v Adidasovi trgovini, kjer nič ni bilo cenejše kot pri nas. Tako sem dal za kratke hlače 20€, ne verjamem, da so pri nas kaj cenejše.

Med sprehodom najdem tudi Notre Dame katedralo in pošto, ki sta bili dve zelo lepi stavbi. Obiščem tudi botanični in živalski vrt, ki si komaj zaslužita to ime. Sicer pa je bila tudi vstopnina temu primerna. Pol evra za oboje. No kljub temu ni bilo slabo videti tigrov in slonov, večina živali pa je bila v tako slabo vzdrževanih kletkah, da se mi niti ni dalo slikati. Ko grem nazaj proti hotelu, vidim Domino pico in grem mimo. Kljub temu, da sploh nisem bil lačen, se obrnem in grem nazaj, da jo prvič probam. Zanimiva stvar, da ti na ekranu izpišejo tvoje ime in fazo v kateri je tvoja pica in seveda čas do konca. Na koncu dobim zelo malo pico, a je bila odlična.

3. dan – Cu Chi rovi

Ta dan je bil namenjen obisku tunelov, rovov Cu Chi, malo izven HCMC. Bila nas je kar lepa skupina z zelo zabavnim lokalnim vodnikom, ki nas je vse pošteno nasmejal. Želel je povedati res vse, kar je vedel, nas pa ni najbolj zanimalo, a je kljub temu izpadel zelo zanimiv. Povedal je tudi zgodbo o svojem očetu, ki si je na napačni roki odrezal dva prsta, da ne bi rabil v vojsko. Tako si je moral odrezati še druga dva. Pri tem se je edini smejal on. Spoznal sem tudi zanimivega američana (verjetno prvi), ki je imel punco iz Slovenije.

Sami rovi so bili res nekaj posebnega. Na začetku so se američani borili proti njim na zemlji, a so imeli preveč žrvet in tako spremenili svojo taktoko samo v bombardiranje. Kljer koli so posumuli, da bi se lahko nahajali Vietnamci, so poslali svoje B52 bombnike in dobesedno zravnali pokrajno. Oni so kopali rove v treh nivojih (3-5m, 7-9m in 12-15m). Bomba iz B52 je namreč naredila 10m globoko luknjo. Zelo zanimivo je bilo poslušati na kak način so se Vietnamci v teh razmerah znašli in preživeli. Zastrupili so jim vso vodo na površju, iskali so jih z psi (pojedli so vse pse v okolici) ipd. En del poti smo šli tudi skozi rov, ki je bil za nas razširjen. Komaj sem premagal teh 15m. Vse me je bolelo, postal prepoten, brez zraka, skratka komaj sem čakal da pridem ven. Ne vem kako so lahko oni zdržali spodaj toliko časa.Na poti tja se ustavi tudi v neki tovarni za spominke in na poti nazaj v prodajalni kave, kjer so prodajali kavo, ki ji je podlasica dodala aromo. Cene so bile zelo zasoljene, tako da seveda nisem nič kupil. Samo kavo sem poskusil, ki pa ni imela posebnega okusa. Seveda smo si ogledali tudi znane pasti vseh vrst, lahko pa si tudi streljal s konkretnimi puškami, ki so dale od sebe “pravi” zvok.

Vožnja nazaj in še zadnji večer v HCMC. Že nekaj dni sem gledal, da pripravljajo oder in neke stojnice, da nes pa se je končno začelo. Imajo nek festival hrane in na desetine stojnic s hrano. Raj za mene. Hodim okoli in si izmenjavam hrano in pivo. Na žalost sem pustil fotoaparat v sobi, sem pa poskusil kar nekaj specialitet, med drugim tudi te polže, ki sem ji gledal celo potovanje. Bili so ogabni! Počasi se spravim nazaj v sobo.

Zadnji dan

Čas za odhod domov. Še zadnje kalkulacije kako naj porabim denar, da mi ga bo ostalo čim manj, koliko sem še dolžan za sobo in koliko še ga rabim za čez dan. Obiščem še zadnjo restavracijo in se še enkrat prepričam ,da so lokalne restavracije najboljša izbira v Vietnamu. V prvi (namenjeni turistom) sem se moral na žalost obrnit, ker nisem imel dovolj denarja, v lokalni restavraciji pa mi ga je še pol ostalo, tako da spet nisem vedel kaj bi z njim. Počasim se odpravim z avtobusom do letališča in počakam na letalo.

Tudi pot domov je potekala relativno hitro. Spet dve uri čakanja v Dohi in tem dolgočasnem letališču. Tudi dogajanje na letelu je bilo bolj mirno, saj smo potovali “ponoči”. Priletim na Dunaj in takoj začutim zimo. grrr. Priprave na Novo leto in novo leto.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Naslednji dan je Izraelec sel nazaj proti severu, tudi jaz sem se kar hitro spreal naprej, saj je bilo res hudo. Na vrsti je bil Kampot. Zadnje mesto v Kambodzi pred vrnitvijo v Vietnam.

Kampot

Samo mesto ni bilo kaj posebnega, saj si v njem ni bilo za ogledati kaj posebenga, bilo je ob reki, a je kljub temu imelo kar nekaj turistov, ki so pohajkovali okoli. Mogoce ravno zaradi tega, ker je bilo vse skupaj tako umirjeno. Tudi sam sem se tako malo sprehajal okoli in si naredil plan, da grem naslednji dan koncno na kuharski tecaj. Na zalost so mi prekrizali plane, ker sem zelel zjutraj na tecaj in popoldan na bus, a je bil popoldanski odpovedan, tako da sem moral iti na jutranji bus.

Potovanje se je zacelo tipicno za Kambodzo. Najprej smo z mini busom pobrali nekaj turistov in se zbrali na enem mestu, kjer so prisli se drugi busi. Skratka non stop neko cakanje in kar hitro sem videl, da je danasnji dan izgubljen.

Na meji je seveda spet bila cela stala, ker se noben ne premakne. Zahtevajo placilo zdravstvnega pregleda 1$, kjer ti nic ne naredijo ali pa ti samo izmerijo temeraturo. Jaz sem placal, trije pa so se uprli a so na koncu veseeno prisli mimo. Spet trikratno presedanje med busi in nato nora voznja do mesta Can Tho. Voznik je divjav po sredini ceste po dokaj nasejenem predelu in cel cas na veliko trobil. Imel je najvecje in najhitrejse vozilo in je pac bil glavni. Na koncu ostanemo se sami z dvema nemcema in ze komaj cakamo, da pridemo v mesto, saj smo se vozili ze celi dan.

Can Tho – plavajoca trznica

Hotel si najdem kar zraven avtobusne postaje, sicer ogromnega mesta, kjer nisem imel zemljevida. Pri tem fant na recepciji ni znal niti besede anglesko, mama in ata pa sta se mu pri tem se v glavo smejala, ko mi je hotel kaj rect. Hitro grem ven, da najdem nekaj za jest, hodim okoli nic kaj pametnega, zato zavijem v soping center, kjer narocim fast food. Sele kasneje ugotovim, da sem v otroski fast food restavraciji, kjer so porcije res male, tudi cene so bile nizke. Dobim pijaco z 90% leda (tudi drugace so to radi delali). Spavanac.

Zjutraj je bil na sporedu ogled plavajoce trznice, saj je pri tem mestu najvecja, na reki Mekong pa seveda kar nekaj. Kar pred hotelom pobasem moto taxi, ki me zapelje do tja. Jaz pa sem mislil, kako dolgo bom rabil, da bom prisel do tja. Tam se zacnem pogovarjati z enimi domacini in mi kar oni poklicejo coln za najem. Gor sta bila se dva vietnamca, vse skupaj je stalo 5$, kar se mi je zdelo malo dosti za eno uro, a tudi onadva sta placalo toliko. Tako sem ze ob 8.30 zakljucil ogled mesta in hitro se odlocim, da grem kar takoj v Ho Chi Minh, saj bo tam sigurno vec pametnih stvari, kot tukaj.

Tus, hrana in ze sem na najboljsem busu, kar sem se kdaj peljal. Na zacetku smo dobili osvezilne robce in vodo, imeli pozdravni govor in se kaj. Kot v letalu. Cez dobre stiri ure sem ze v HCMC, kjer se z lokalnim busom odpeljem v center in zelo hitro najdem sobo. Tudi to je bila najboljsa soba do sedaj. Sicer najdrazja, ampak dve dvojni postelji, vkljucen zajtrk, racunalnik v sobi, klima, hladilnik itd za 14$ na dan. Pred meano so se zadnji dnevi potovanja, stirje dnevi Ho Chi Minh Cityja.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Sihanoukville velja za glavno obmorsko destinacijo v Kambodzi in tako se opazi cisto drugacno vzdusje. Veliko je tujcev, ki so se sem preselili in imajo svoje lokale in druga podjetja. Zacuda hitro najdema sobo, bomba bungalov za 10$ v Monky Republic.

Nato se odpravima na kosilo. Nekaj je bil slabe volje ali kaj, saj mu nikjer ni odgovarjalo, povsod je bilo predrago, on tam ne bo jedel in seveda se je zgodilo, kar se vedno zgod: na koncu pristanes v najdrazji restavraciji. No, jedla pa sma avstralske steake. Bomba.

Kasneje sma si sla ogledat bliznjo plazo, ki je bila res sanjska, a se ni zelel it kopat. Jaz sem komaj cakal, da skocim v morje, saj je bilo res lepo. Med drugim me je tudi fotografiral, seveda tako da se ni nic videlo. Bil je neke slabe volje zaradi poti na Novo Zelandijo. Ocitno je potreboval vizo tudi za Avstralijo, ceprav tam ne bo potoval, ki je bila zelo draga. Tudi drugace je bil veliko na telefonu in klical domov, kar ga bo verjetno zelo drago stalo, a mu je mama obljubila, da bo placala racun.

Pri tem sma gledala enega gospoda, ki je zelo smesno telovadil na plazi in vsaj malo sem ga nasmejal, ko sem zacel dekati tudi jaz 50 sklec, zaradi izgubljene stave. Nisem jih mogel narediti.

Na poti nazaj do sobe pa se je zacel pravi luksus. Najprej ustavim zensko z velekimi raki in dva pojema, potem naju ustavijo za happy hour, cel kroznik skoljk na zaru in pivo za 0,50$ s prelepim soncnim zahodom. Priceless. Vmes pride mimo se zenska s pecenimi lignji, tako da je bilo res odlicno. Ob odhodu vidima, da so imeli se celo tuno in barakudo za 4$ oz. 3$. Na poti do bungalova vidim se akcijo za vecerjo in ker je bilo se samo pol ure casa za happy hour, sma rekla da grema kar zdaj. 2x predjed, 2x glavna jed (mecarica in tuna) za 10$. Boljse ne bi moglo bit.

No ze tretjic na poti nazaj do sobe naju ustavijo hostese s flyerji. Pazi to: brezplacni shoot ob prihodu, brezplacno pivo s flyerjem, happy hour za pivo in boate ter, ker je bil Rambo party, ce imas ob polnoci na glavi trak, ki si ga dobil, se ena pijaca zastonj. Pozabil sem omenit, da sma tudi pri check inu dobila zetona za dve brezplacni pivi.

Ce vse to sestejes in dodas, da smo igrali tudi beer pong in seveda nisem dovolil, da me kdo premaga, ceprav sem igral prvic, dodatnih komentarjev ni potrebno pisati. Mojster je bil med tem kaksno uro na telefonu in je potem sel domov zaradi “nekih problemov”.

Btw: iskali so tudi natakarje, zahodnjake: brezplacna pijaca, hrana in prenocisce ter brez placila. S tremi, ki sem se pogovarjal, so mi rekli, da jih bo to mesto ubilo. heh.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Po najbolj neudobni voznji z sleeping busom sma zjutraj prispela v Phnom Penh. Hitro so nas spet napadli tuk tuk vozniki, ki so nas hoteli peljati do hotelov. Midva sma si nasla enega, ki je rabil kar nekaj casa, da smo nasli prosto sobo, za primerno ceno – ja, se vedno je bil z mano Izraelec. Super je bilo, ker sma imela se cel dan pred seboj in kar hitor sma se odpravila na pot.

Najprej sma si tako ogledala Srebrno pagodo in kraljevo palaco (ki je bila na zalost zaprta, ker je pred dvema mesecema umrl nekdanji kralj in se ni bilo pogreba). V Srebrni pagodi (ime zaradi 2000 srebrnih ploscic, vsaka 1kg) je bilo tudi zelo dosti zlata, med drugim zlati buda iz 90kg zlata in z 9000 diamanti. Fotografiranje je bilo na zalost prepovedano in varnostnik me je imel non stop na okah. Izraelec je seveda takoj rekel, da bi on vse to prodal. Ha ha, pocasi je postajal vedno bolj zanimiv, tako da sma se vedno boljse razumela. Imel je tudi kar nekaj dobrih fint. Med drugim je tuk tuk voznikom , ki so zelooo gnjavili, govoril, da bi rad imel rikso.

Njega je sicer zanimalo vse kar je bilo povezano z vojsko. Povedal mi je,vsak Izraelec sluzi vojsko tri leta. Tako sma si ogledala tudi znan zapor S21 pod rezimom Pol Pota, norca, ki je vodil Kambodzo od 1975 do 1979 in jo dobesedno skoraj unicil. Ubil skoraj tretjino prebivalstva. Vsi, so morali ven iz mest na njive delat. Ubili so vse, ki so znali tuji jezik, bili izobrazeni, nosili ocala, itd. Zapor je sluzil kot mucilnica, kjer so nedolzni ljudje podpisovali izjave o prekrskih , ki jih niso naredili, zaradi mucenja. V njih je bilo vec kot 17000 ljudi, preziveli jih je samo 7, ki so v zaporu opravljali druga dela, fotografiranje zrtev, beljenje itd.

Naslednja stvar je bila prav tako povezana s Pol Patom in sicer Killing Fields, skupna grobisca, kjer so ubili vse iz tega zapora. Grozno je bilo gledati, kaj je lahko nekdo delal samo dobrih 30 let nazaj.

Na koncu je Izraelec se predlagal, da grema na strelisce malo strelat. Ne, hvala. Raje sma sla v Foreign Correnspodent’s Club na malo luksusa in enega najlepsih razgledov v mestu. Seveda, ko je videl meni in cene, ga je malo zalilo, a je bil cez eno uro na sporedu happy hour, torej vse 50% ceneje. Klubse je nato kar napolnil, saj je zelo popularen in malo sma se pogovarjala tudi z dvema nemcema.

Naslednji dan je bil namenjen pohajkovanju po mestu, saj kaj drugega ni za videt v Phnom Penhu. Tako sma hodila okoli, jedla dobro hrano, pila piva itd. Eno zvecer, ko sma sla na trznico. V eni restavraciji sem si narocil jed s kuro, a toliko kosti se nikoli nisem dobil, tako da sem komaj pojedel. En dan prej sem si kupil peceno kuro na zaru, a kasneje ugotovil, da je bil vrat, tako da spet ni bilo nic mesa.

Se spanje , zjutraj pa v Sihanoukville.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Kot receno, bujenje ob 4h zjutraj in 6km s kolesom po trdi temi. Sicer nisem bil sam, saj je to, zraven soncnega zahoda, najbolj popularen cas za ogled temlja, a kljub temu sem bil presenecen koliko ljudi je bilo ze ob taki uri odpravljenih tja. Tam smo se potem postavili ob jezero in cakali na soncni vzhod, kot kaksni vojaki, ki so vcasih cakali pred napadom. Bilo nas je na stotine.

O Angkor Watu ne bom pisal veliko. Najvecji verski objekt na svetu, super zadeva, oh in sploh. Napisal bom samo to, da ne pozabim. Kamnite stvari so bile namenjene samo bogovom, zraven vsega tega so bile se notri hise in ostalo, saj je bilo to mesto, ki je na vrhuncu moci stelo okoli 1 mio. prebivalcev. V tem casu je imel London 50.000 prebivalcev.

Vse skupaj si lahko ogledas v enem dnevu (karta 20$) in ne rabis tri dni (karta 40$), razen ce bi rad bil vsak dan malo. Ce sem si jaz ogledal vse v enem dnevu s kolesom, si lahko se toliko prej z tuk tukom, avtom ali busom. Prekolesaril sem kaksnih 40-50km.

Sedaj pa k zanimivim zgodbam.

Ob kaksnih 10h sem opazil, da so se mi na riti malo utrgale hlace. Nic hudega, ce se zaradi kolesarjenja ne bil luknja pocasi vecala ali se ob kakem hitrem vzponu na kamen se hitreje sirila. No, drugo polovico dneva sem tako hodil po templih s polovico riti zunaj. Sedaj ni bilo casa za taksne malenkosti.

Ko sem si sel drugic ogledat Byon tempelj, je neka zensko zapeljala tik ob meni in me malo izrinila na makedam. Pri tem sem si predr gumo in videl sem, da bo mojega dneva pocasi konec. Malo sem bil jezen, ker sem zelel se fotografije soncnega zahoda, a je bilo po drugi strani cel dan kamnov ze cisto dovolj, tako da sem rekel da se odpravim nazaj v mesto. Prvi tuk tuk je zahteval 10$, z drugim sma se zdilala za 4$.

Ko sem prisel nazaj v hotel, sem videl, da je tudi Izraelec bil v Angkor Watu. Peljal se je s tuk tukom, ki mu je kasiral 25$, kar je kar vredu cena, za skoraj cel dan in veliko turo po templjih. Seveda je na veliko komentiral svoje stroske. Potem sma sla se malo v mesto, a je bil spet malo cuden, saj se nikjer ni zelel vsesti hotel je iti na trznico, kjer ni hotel nic kupiti itd.

Celodnevno kolesarjenje po soncu me je do dobra segrelo. Cel vecer se nisem mogel ohladiti. Se nikoli se nisem tako potil, ne da bi kaj delal.

Ko sem vrnil kolo, sem videl, da bi ze danes lahko sel naprej v Phnom Pehn in si tako kupil karto za nocni bus. Tudi Izraelec se mi je pridruzil. Na zalost sma kljub temmu moral placati za prvo noc, ko sma prisla ob 3h in za zadnjo, ko nisma prespala, a je kljub temu bilo vredu, saj bom prihranil en dan. Ob pol noci sma tako sla na nocni bus za Phnom Pehn.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Top