Cat Ba otok – Halong Bay

Sledila je premestitev v Halong Bay. Kar nekaj casa sem razmisljal kako naj najbolje skombiniram Sapo in Halong Bay, dve stvari, ki bi si ju rad na severu Vietnama se ogledal. In tako sem nasel varianto, da grem najprej V Halong Bay, se vrnem s popoldanskim busom in grem na nocni vlak za Sapo.

Otok Cat Ba

Zjutraj sem se moral odpraviti na neko manjso avtobusno postajo in ker se mi ni dalo za zajebavat ali hodit pes, sem se odlocil, da grem s taksijem, ki so v Vietnamu zelo posebni. Kljub temu te lahko hitro pretentajo s prirejenim taksimetrom, tako da je izbira znanega podjetja bolj varna. Ko sma se ze nekaj casa vozila, se spomnim, da sem v hotelu pozabil vzeti potni list, ki so ga zahtevali. Hvala bogu, da nisem bil ze na busu za naprej, tako obrnema in ko pridem nazaj v taxi ugotovim, da imam kar naenkrat drugacno tarifo. Kljub temu se nisem prevec bunil in je celotna pot avtobusne postaje stala cca. 2 evra. Odhod avtobusa se je v primerjavi s podatki v Lonelz Planet na zalost spremenil, tako da sem moral pocakati dodatno uro.

Cat Ba je najvecji otok, ki zajema obmocje Halong Bay oz. otoke, ki gledajo iz morja na tem podrocju. Halong Bay je bil imenovan za svetovno cudo v letu 2012, zato je stevilu turistov v tem casu se bolj naraslo. Gre za apnencaso planoto, ki se je potopila v morje. Od nje je tako ostalo okoli 3000 otokov, ki gledajo iz morja. Glavna znamenitost je voznja z ladjo med temi otoki, spanje na ladji, ali katerem od otokov.

Sam sem se odlocil, da namesto Halong city, obiscem otok Cat Ba, kjer je manj turistov, manj ladij in presing za potovanja z ladjami naj bi bil bistveno manjsi. Na drugi strani pa so se na otoku razvili nekateri adrenalinski sporti in je sedaj otok bolj prepoznaven po njih. Prednjaci predvsem plezanje, saj bliznje skale po malih otockih nudijo odlicne pogoje. Sama pot je potekala najprej kaksne tri ure z avtobusom, potem slabo uro z ladjo (speed boatom) na otok in se kaksne pol ure do mesta Cat Ba.

Na zalost ni kazalo na izbojsanje vremena in ko smo prisli na otok ni kazalo nic boljse. Tudi mesto je bilo prazno, videlo se je, da je sezone za letos ze konec. Sezona se v severnem Vietnamu konca nekje septembra, cemu sledijo nizje temperature in dezevno ali oblacno vreme.

Kakor hitro smo izstopili iz busa, nas je obkolilo nekaj ponudnikov hotelov. Tisti, ki si je izbral mene, je imel hotel pred nosom, zato sem rekel, da bom pogledal, kaksna je soba. Ni bila slaba, v tretjem nadstropju, s pogledom na zaliv. Pri tem mi je nek tujec iz sosednega hotela se prisepnil, da so te sobe boljse, ko v njegovem hotelu, ki sem si jih tudi hotel ogledat in da lahko ceno se malo zbijem. Tako sma se zmenila za 6$ in je bilo prenocisce hitro reseno. Hitro sem se odpravil se na ogled mesta. ki pa ni ponujal kaj prevec. Mogoce je bil se najlepsi soncni zahod, ko se je sonce za trenutek prikazalo. Takoj na zacetku mi je lastnik hotela tudi vsiljeno ponujal ture za ogled Halong Baya, a sem se ga otresel, ker sem hotel obiskati priporocene organizatorje iz LP. Pred tem sem skocil se na vecerjo in ugotovil, da sem za iskanje agencij za danes ze prepozen. Tako sem moral vse skupaj resiti naslednje jutro. Obiskal sem eno agencijo, a so mi povedali, da za danes nimajo ljudi za Halong Bay, samo za plezanje po stenah. Kdaj drugic. Tako sem vseeno odsel k mojemu hotelirju, saj so prakticno vsi ponujali enako stvar, od tega so imeli samo provizijo. Zelo je forsiral dvodnevno potovanje, a na zalost nisem imel casa. Tudi vreme ni bilo ravno vzpodbudno, da bi spremenil nacrte. Tako sem se odlocil za obisk otokov, malo veslanja s kajakom in obisk jame. Tudi avstalca Sophie in Scott iz hotela sta sla na enako turo, le da sta onadva ostala se dodatna dva dni s spanjem na ladji in otoku.

Skoraj vecina, ki nas je prisla na otok z enakim avtobusom, smo se tako spet srecali na pomolu. Po priblizno uri plovbe smo se razsli, saj smo mi sli na drugacno turo, kot ostali, pridruzili pa smo se dancema in belgijcu Colinu, s katerima smo nameravali preziveti dan. Ze takoj na zacetko smo se vsi zelo dobro zastekali. Danca sta pustila zelo dobre sluzbe, prodala hiso in se odpravila na potovanje za kaksno leto in pol do Nove Zelandije in nazaj. Zelo dobro sem si zapomnil, ko sta rekla, da je zdaj bil pravi cas, ker mogoce, ko bosta stara, tega casa vec ne bo. That’s the spirit!

Tudi Colin je bil cisto odpicen. Enostano se je odpravil na potovanje in ko mu bo zmanjkalo denarja, si bo nekje nasel sluzbo. Brez cilja. Kasneje mi je povedal, da se je odpravil na potovanj, da najde odgovore na nekatera svoja vprasanja, ki bi si jih moral postaviti vsak v zivljenju, a si jih vecina ne upa. Skratka, bil je cista legenda, pozitiven in z odlicnim smislom za humor, tako da sem sem mu ze po pol ure smejal do solz.

Nase kruzanje med otoki se je tako zacelo in res je bilo nekaj posebnega. Na zalost je idilicno vzdusje unicilo vreme, a kljub temu sem bil nad pokrajino res navdusen. Po kaksni uri je bil na vrsti kajak. Ce povem po pravici nisem bil siguren, ce bom jaz zdral, da ne bom padel v vodo. V enem sta bila avstralca, v enem jaz z danko, Colin pa je veslal sam. Veslanje je bilo bolj enostavno, kot sem mislil in kar hitro mi je bilo zal, da s seboj nisem vzel fotoaparata. Najprej smo si ogledali ribisko vasico na vodi. Zelo nenavadno je bilo, da so imeli toliko psov. Moja teorija je bila, da so jih imeli za hrano, saj je znano, da Vietnamci jedo pse.

Za tem smo se odprali proti jami. Moji sopotnici veslanje ni najbolj slo, tako da sem mi malo svetoval, malo pa je delala po svoje in bolj skodila, kot kar koli drugega. S kajakismo se tako zapeljali v jami (pravijo, da je dostop mozen samo en mesec na leto in se to samo ob doloceni uri v dnevu). Sli smo skupaj z avstralcema. Na zacetku je se slo, ko je bilo se nekaj svetlobe, potem pa je leta popolnoma izginila. Morali smo vesljati do konca, saj naj bi se odprl izhod v sredino otoka. Ko sem ze mislil, da ga ne bomo videli, se je levo le prikazal in prva sma se pripeljala na v sredino otoka. Nastala je bozanska tisina, ki jo lahko dozivis le redko. Oba sma kar obstala in uzivala. Na sreco sma imela nekaj prednosti, preden sta naju dohitela, a tudi kasneje ni bilo nic slabse. Res cudivito mesto, obdano s hribi, med katerimi smo pocasi veslali. Na drugi strani smo nasli se en izhod in kot se za prave avanturiste spodobi, smo zeleli preveriti, kaj je tam. Tukaj je bil prehod lazji in hitro smo bili na drugi strani. Avstralca sta se hitro obrnila, midva pa sma hotela pogledati kaj je tam naprej. Ko sma nekaj casa veslala, sma se kljub temu odlocila, da grema nazaj po isti poti, kot sma prisla. Ko smo prisli nazaj, smo malo posedeli in cakalo nas je kosilo. Pred tem sem bral o raznih kritikah na racun slabe hrane, a nas je cakala prava kraljeva pojedina, ki je nikakor nisem pricakoval. Odlicna velika riba, spomladanski zavitki, riz in se neki drugi dve jedi. Super zedeva, zraven pa smo z avstralcema ruknili se en pir.

Po kosilu smo se se nekaj casa vozili med otoki in se na koncu odpravili do otoka Monkey island (na otoku je bilo nekaj opic, a se z dalec ne toliko, da bi si otok zasluzil ime po njih). Tam so se nam pridruzili tudi ostali iz druge skupine. Povzpeti sem se zelel na vrh bliznjega hriba, da vidim razgled in naredim kaksno sliko. Kar hitro sem ugotovil, da te ta temperatura in prevsem vlaga hitro izmucita, saj sem bil tako prepoten. No razgled pa je kljub temu bil super. Vrnil sem se na obalo in ob cakanju na ladjo malo brskal med koralami na plazi, da si vzamem kaksno za domov.

Po vrnitni v mesto Cat Ba, sma se s Colinom dogovorila za vecerjo, pridruzila pa sta se nama tudi americana. Vecerja je bila nadvse zanimiva. Americana sta bila starejsi gay par, ki sta se (en od njiju) dva dni po upokojitvi odpravila na sestmesecno potovanje in pripovedovala sta odlicne zgodbe, kaj se jima je ze vse zgodilo, saj sta bila na poti ze stiri mesece. Na drugi strani pa je Colin povedal, da je dejansko sel na potovanje brez konca, da se najde in si odgovori na dolocena vprasanja. Zelo pogumno, da se nekdo kar tako odpravi in tudi prizna (in pove) zakaj je sel. Verjamem, da bo imel super pustolovscino, ki ga bo notranje dopolnila. Zraven tega pa smo jedli se zelo zanimivo jed, ki je v Vietnamu zelo popularna – Hot pot. Pred sabo dobis posodo in surovo hrano in vse si pripravis na mizi sam. Mi smo si izbrali morsko hrano, tako da smo dobili rake, skoljke, lignje, veliko zelenjave in se kaj. Zraven dodas tudi veliko rezancev in si vse skupaj das na kroznik. Odlicna oblika vecerje, kjer se zmeraj nekaj dogaja. Prejsnji vecer sem si hot pot zelel narociti kar sam, a nisem tocno vedel kaj to je, sem mislil, da je to samo par razlicnih stvari, da bi vsega malo poskusil, a mi je natakarica prijazno odsvetovala, saj je to namrec za tri do stiri osebe. Glede na morsko hrano, ki smo jo imeli mi, se je na zalost nisem najbolj najedel, a vseeno je bila dobra izkusnja in takoj sem vedel, da bom se poskusil, ko bo le priloznost.

Naslednji dan sem imel se prost dopoldna in odlocil sem se, da obiscem bliznje plaze in malo pofotkam. Po naklucju srecam Colina, ki je tukaj ze hodil pred nekaj dnevi in rece, da gre z mano. Tako sma obiskala kar nekaj hotelov, ki so bili popolnoma prazni in prav zanimivo je bilo gledati skoraj nove, a cisto prazne resorte, ki so samevali, ker je bilo sezone konec.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.