Pin It

KUBA

Ko je Kolumb 28.10.1492 prvič stopil na kubanska tla, je zapisal v potovalni dnevnik: “Nisem še videl lepšega kraja. Ob brežinah rek so bila drevesa, ki jih doma nikoli nisem videl, s cvetovi in sadjem najrazličnejših vrst, v vejah se je slišalo očarljivo ptičje čivkanje, tu je bilo veliko število palm. Ko sem sestopil s čolna, sem se približal dvema ribiškima kolibama. Ko so me domačini zagledali, so se prestrašili in zbežali. Vrnil sem se na čoln in se peljal daleč po reki navzgor. Ko sem uzrl cvetoče vrtove in zelene gozdove, ter slišal ptičje petje, me je prevzela takšna radost, da nisem mogel stran in sem nadaljeval svojo pot. Ta otok je res najlepši kos zemlje, kar ga je človeško oko kadarkoli uzrlo.”

Sončni zahod na Playa Ancon, Trinidad

Na Kubo sva prispela v začetku decembra 2015, v poznih večernih urah. Žal sva se na letališču zadržala kar precej časa, saj Martinovega nahrbtnika ni bilo od nikoder. Ko je prispel moj sem se nekoliko odmaknila od množice ljudi, ki je čakala na svojo prtljago, ter jih od daleč opazovala. Malo stran je bilo na kup zloženih precej potovalk. Šla sem pogledat in videla med tem Martinov nahrbtnik. Najbrž je med njimi bilo še precej takšnih, ki so čakali za trakom, v upanju da se pripelje “njihovo imetje”.

Kar mi je bilo na letališču zanimivo je to, da je med zaposlenimi večina žensk. V oči pa mi je padla njihova delovna obleka, saj so imela zelo kratka krila, visoke pete, ter vzorčaste črne nogavice. Kasneje se je izkazalo, da so vzorčaste nogavice popularne po vsej Kubi, saj jih je nosilo večino žensk v uniformah.

Ob izhodu na letališče, sva še menjala denar, ter poiskala taksi, da naju zapelje do Case Particulare, v starem delu Havane. Taksi do centra Havane stane 30 cuc.

Caso Particulare sva imela rezervirano (dogovor preko e-meila), no vsaj mislila sva, da jo imava. Ob prihodu, lastnica Case o tem ni vedela ničesar. Ura je bila že okoli polnoči, torej ne najboljši čas za iskanje prenočišča. Vendar na Kubi prenočišče resnično ni problem, saj ti takoj uredijo drugo. Sprehodila sva se samo čez cesto.

Spanje je bilo tako vse do prvega kikirikanja mirno. Na Kubi namreč ni mesta, kraja, kjer te zjutraj ne bi zbudil petelin. Tako sva precej zgodaj zjutraj začela z raziskovanjem Habana Vieja.

Habana Vieja

Habana vieja, v španščini pomeni stara Havana. Leta 1982 jo je UNESCO razglasil za del kulturne dediščine človeštva.

Ob prvem vtisu ta predel Havane v meni ni pustil pretiranega vtisa. Je precej zanemarjen, se pa počasi obnavlja, saj želijo mestu vrniti nekdanji sijaj.

Med ulicami stare Havane

Po ulicah in trgih Havana Vijene

Plaza Vieja

Sprva se je trg imenoval Plaza Nueva (novi trg). Kasneje v 19.st.,ko so se razširila druga področja je izgubil funkcijo glavnega javnega trga, zato so ga preimenovali v stari trg. Na trgu so številne zgradbe iz različnih stoletij, med katerimi je najpomembnejša Casa del Conde Jaruco, ki ima v prvem nadstropju barvasta okna.

Casa del Conde Jaruco

Na trgu sva se ustavila na zajtrku, ter kavi. V vsaki izmed Case je možno naročiti zajtrk, v večini tudi kosilo. Je ceneje, saj v večini Case stane zajtrk 4-5 cuc na osebo, kar vključuje pečena jajca, maslo, med, stisnjen sveži sok, kavo, mleko in narezano sadje. V kavarnah kjer ponujajo zajtrk je cena seveda večja, saj samo kava stane 2 cuc.

Plaza de San Francisco

Trg je tik ob pristanišču. Sredi njega stoji vodnjak, kateri je dolga leta oskrboval ladje v pristanišču s pitno vodo.

Fuente de los Leones

Najpomembnejša zgradba na trgu je bazilika San Francisco, ki je bila zgrajena kot dom frančiškanske skupnosti. Njen tloris ima obliko latinskega križa.

Bazilika San Francisco

Museo del Ron (muzej ruma)

Zgodovina ruma sega v 16 st., ko so iz sladkornega trsta prvič uspeli pridobiti neprečiščen destilat. Ko je na Kubo prispel F.Bacardi je uvedel novo tehniko destilacije in tako kubanski rum, ki je na Kubi del vsakdanjega življenja.

Blizu trga se nahaja muzej ruma. Najbolj znana znamka je seveda Havana club. Muzej pa omogoča ogled postopka proizvodnje tega ruma ,katerega je pisatelj Hemingway opisal, kot veseli otrok sladkornega trsta.

Izdelava ruma

Izdelava ruma se začne s stranskim proizvodom pri pridobivanju sladkorja, melaso, ki jo fermentirajo razredčeno z vodo in z dodajanjem posebnega kvasa. Dobijo “mošt” destilirajo in filtrirajo in dobijo eau-de-vie. 18 mesecev kasneje dodajo določeno količino prečiščene vode in čistega alkohola in s tem pridobijo mladi rum, silver dry.

Po vodenem ogledu skozi muzej se ogled zaključi s pokušino, ki je bolj skopa in s prihodom v trgovino, kjer je možno kupiti vse vrste ruma in tudi cigar. Cene so odvisne od starosti ruma. Najdražji je bil 1600 cuc, razstavljen v posebni vitrini.

Muzej ruma v Havani

Na ulicah Havane, te skoz nagovarjajo ljudje, ter vabijo v tovarno cigar, festival salse itd. Posebej je potrebno biti pozoren na vse, ki vabijo v restavracije, saj na začetku ponudijo ugodno ceno, s vključenim koktajlom, a na koncu računajo posebej davek, ter posebej postrežbo. V večini sva jedla pri družinah v Casah Particulare, ali izbrala restavracije predlagane v Lonely Planetu. So pa restavracije iz Lonely Planeta bile precej oblegane, tako, da je ponekod potrebna predhodna rezervacija.

Plaza de armas

Trg obkroža tržnica rabljenih knjig, med knjigami pa se najdejo tudi drugi predmeti. Prav tako je trg poln tropskih rastlin.

Plaza de Armas, stojnice rabljenih knjig

Grad-Castilo de la Real Fuerza (16.stol.)

Grad, ki je bil zgrajen kot zaščita mesta pred pirati. To se je kasneje izkazalo kot neučinkovito in je služil kot bivališče pomembnih osebnosti. Danes je v njem muzej, na voljo obiskovalcem. Na enem izmed stolpov grada stoji kopija La Giraldilla, bronasta vremenska vetrnica, ki predstavlja simbol Havane. O njenem pomenu je več razlag. Meni najljubša je ta, da predstavlja ženo španskega guvernerja, katera bi naj ure in ure  strmela proti obzorju in čakala moža. Njeno čakanje je bilo zaman, saj je umrl. Njen kipec so postavili na najvišjo točko gradu.

La Giraldilla

Castilo de la Real Fuerza

Plaza de la Catedral

Je dobila ime po cerkvi, ki stoji na njej. Na trgu je veliko žensk oblečenih v kostume, nekatere prerokujejo, druge se slikajo s turisti in na tak način prislužijo kakšen cuc. Pred trgom je zelo aktualen bar in restavracija, La Bodeguita del Medio, ki je ostala znana zaradi pisatelja E.Hemingwaya, ki je prihajal tja na mojite. Tudi midva sva se ustavila v omenjenem baru na omenjenem mojitu, ki stane 5 cuc, a se kljub zasoljeni ceni splača, saj je prostor prežet s pozitivno energijo, živo glasbo, ljudje pa stojijo, pijejo in plešejo pred barom, saj je v njem zelo malo prostora.

Katedrala de San Cistobal

Kot drugi bar značilen po E. Hemingwayu je La Floridita, kjer je doma njegov najljubši koktelj Daquiry. Bar je poln turistov, ki se slikajo ob njegovem kipu, ki sloni na šanku. Seveda midva nisva bila izjema 🙂

La Floridita, Ernest Hemingway

Le kdo ne pozna Ernest Hemingwaya?

Velja za velikega ameriškega pisatelja, ki pa se je zaljubil v Kubo že ob prvem obisku. Odločil se je in ostal na Kubi v mirni vasici, v okolici Havane, kjer je danes tudi muzej. Na Kubi je živel 20 let in tam napisal tudi svoje najbolj znane romane.

Valle de Vinales

V petek zjutraj sva se odpravila proti Vinalesu. Želela sva z avtobusom, a ga bi bilo potrebno rezervirati tri dni v naprej, kar je bilo v najinem primeru neizvedljivo. Tako sva si rezervirala share taksi, ki je cenejši, ker si ga deliš z ostalimi popotniki. Seveda je Kuba znana po starih avtomobilih, ki jih drugod po svetu skoraj več ne vidiš. Tudi naš taksi je bil eden takšnih. Vožnja pa seveda prav posebno doživetje.

V Vinalesu, sva poiskala Caso, ki je bila priporočena v vodniku Lonely Planet. Žal je bila zasedena. Lastnik Case je poklical prijatelja, pri kateri družini sva potem tudi ostala. Dogovorila sva se, da greva popoldan na treking po Valle de Vinalesu.

V pokrajini Valle de Vinales so značilni mogoti, ogromne kraške tvorbe, ki bedijo nad tobačnimi polji. Pokrajino pokriva rdeča prst, palme ter drugo rastje. Pokrajina je čudovita, obdaja jo spokojen mir, tako, da je ta pravi oddih od “ponorelega sveta”. Če še kdaj potujem na Kubo, bo ta prečudovita pokrajina definitivno destinacija na katero se vrnem.

Popoldne sva tako še skupaj z dvema popotnika odšla na treking po Valle de Vinales. Kmetje polja še vedno obdelujejo na roko, orjejo z govedom, ter se prevažajo s konji, po vasi s kočijami. To je tudi najcenejši način obdelave, saj gorivo ni poceni.

TOBAK NA KUBI

Cigara je vsekakor pomemben del kubanske kulture, kot tudi zgodovine. Cigare naj bi kadili že prvotni Indijanci. Kasneje so ga prinesli v Španijo, saj so mu pripisovali zdravilne lastnosti.

Kmetje zemlje, ki jo obdelujejo nimajo v lasti. V tej pokrajini v večini gojijo tobak. Tobak pobirajo nekje konec decembra, na kar sušijo. Ko se posuši je zelo krhek, ter lomljiv. Ker za tem okoli maja pride deževna doba, posušeni listi vsrkajo vlago, kar predelovalcem omogoči, da jih poberejo in zložijo. Kasneje te posušene liste hranijo v palmovih listih, da ohranijo vlažnost. Vse skupaj pa hranijo še naprej v hiškah za sušenje tobaka. Sledi fermentacija, ki traja različno dolgo pri posameznih znamkah tobaka in je skrivnost. Lahko tudi do šest let. Kmetje lahko zadržijo okoli 10-20% tobaka za sebe, ostalo prodajo državi po zelo nizki ceni. Pribl. 100 cuc za 60 kg tobaka, kar zadostuje za 1000 cigar.

Sušenje tobaka

Pri tobaku se listi med sabo razlikujejo. Notranji del je iz zelo mehkih listov. srednji del listov je za trdnost, vrhnji del listov pa je najpomembnejši saj daje okus. Na koncu se listi zalepijo, lahko npr. z medom.

Cigare so lahko narejene ročno ali strojno. Notranjost ročno izdelanih cigar je iz celih tobačnih listov, v notranjosti strojno izdelanih pa so listi zmešani in sesekljani. Torej kaj je boljša kvaliteta ni pod vprašanjem.

Zvijanje cigar

SLADKOR NA KUBI

Poleg tobaka, smo si ogledali tudi pridelavo kave, ter stiskanje sladkornega trsta. Sladkorni trst so leta 1512 prinesli na otok španski naseljenci.

Pridobivanje sladkorja potega v več korakih. Kot prvo se sladkorni trst stisne v posebnih mlinih. Pridobljen sok nato kemično obdelajo, precedijo in izparijo, da ostane zgoščen temen sirup. S segrevanjem dobijo kristale saharoze, sirupasto maso pa nato centrifugirajo.

Stiskanje sladkornega trsta

Dan smo končali na eni izmed kmetij v opazovanju sončnega zahoda, srkanju mojitota, ter kajenju cigar.

Romantični Valle de Vinales

Naslednje jutro sva veliko časa namenila menjavi denarja. Prva banka ta dan ni menjevala denarja, napotili so naju na naslednjo, ki naju je spet napotila na naslednjo, v kateri pa je bila posledično veliko gneča.

Ob vhodu v banko je policist, katerega delo je  strogo nadzorovanje strank. Ne smeš imeti na glavi klobuka, kape, prav tako seveda ne očal, telefona se ne sme uporabljati, tudi fotoaparata ne. Ko je po njihovem v banki preveč ljudi banko zaprejo. Na okencu moraš pred menjavo pokazati potni list in povedati kje nočuješ. Še dobro je Martin imel zraven potni list, turist pred njim je dobro uro čakal za manj.

Dopoldne sva tako preživela na banki, preostali dan pa namenila raziskovanju ostalih zanimivosti pokrajine Vinales. Na voljo je bil turistični avtobus, ki stane 5 cuc in vozi preko dneva do atraktivnih točk. Vozovnica velja neomejeno, ves dan.

Razgled na Valle de Vinales

Nural de la Prehistoria

Na steno mogota je kubanski slikar Gonzales, naslikal zgodovino evolucije.

Jama Indio

Jama se nahaja v dolini San Vincente. Ob prihodu v jamo te pričaka živa glasba, prvi del se hodi peš, potem pa se po reki San Vincente s čolnom pripelje izven jame.

Jama de san Miguel

Jama je bila nekdaj pribežališče pobeglih afriških sužnjev. Pred jamo je bar na koncu pa zanimiva restavracija.

Na koncu sva si ogledala še eno izmed case, kjer gojijo tobak. Tako je minilo raziskovanje še dokaj pristne, divje pokrajine.

Hiša za sušenje tobaka

Cienfuegos

Konec tedna je minil v 8 ur dolgi vožnji proti Cienfuegosu. Ogled centra mesta (pargua marti,teater itd.), večerni sprehod po Punta gordi, obisk koncerta v spomin Lenonu, ter ples seveda učenje plesa salse. Prav smešno je bilo, kako je do naju prišlo res veliko predvsem moških, ki naju je želelo učiti korakov salse. Vsak seveda po profesiji učitelj salse.

Cienfuegos

Zjutraj sva se ve centru mesta trudila najti kakšno izmed turističnih agencij, ki bi nudila vodene oglede po okolici. Ker je bila prejšnji dan nedelja in so bile zaprte niso imeli dovolj rezervacij. Ostalo nama ni drugega, kot da si najameva taksi, ki naju bo peljal in počakal na želenih mestih.

Kot prvo sva si ogledala botanični vrt, Jordin Botanico Soledad, ki se nahaja 15 km od Cienfuegosa. Velja za enega največjih vrtov v Latinski Ameriki (90 ha). V njem je več kot 1500 različnih  vrst rastlin, med njimi 210 vrst palm.

Banjanovec

Palme so za mnoge Kubance simbol moči bogov.

Mimoza, okrasna rastlina

Naprej sva si ogledala naravni rezervat El Nicho, s slapom, ter jezerom, kjer se je možno ohladiti.

Ob vhodu v naravni rezervat, naju je presenetila vstopnina, saj je bila 5 eur več, kor je bilo navedeno v Lonely planetu, ki je bil star dober mesec dni. Ob pogajanju z gospo, ki je prodajala karte, se nama je uspelo zmeniti za ceno študentske karte.

Prav tako po gozdu ni možno hoditi samostojno, saj so turisti naredili v preteklosti preveč škode. Tako je po novem organiziran pohod.

Ker je skupina ravno ob najinem prihodu odšla, so nama dovolili da vstopima sama. Po kakšnem 15 minutnem pohodu skozi gozd se nama je odprl prelep pogled na slap. Bila sva popolnoma sama, v tišini, kar je bil še poseben čar.

Malo naprej, sva dohitela skupino ljudi, ki so se že kopali ob majhnem slapu, v jezeru obdanem z gozdom. Vreme je bilo kar precej vroče, voda pa seveda ta pravšnja za ohladitev. Jaz žal nisem zbrala poguma za kopanje, Martin pa jo je, a je priznal, da je bilo precej hladno. Posedanje in uživanje v neokrnjeni naravi je bilo prijetno, vse dokler nisi navalili komarji. Potem smo vsi samo še krilili z rokami okoli sebe.

Naprej sva odšla skupaj s skupino. Z nami je bila prijetna vodička. Ravnokar je zaključila študij angleščine in francoščine, sedaj pa dela za vlado. Na Kubi je šolanje brezplačno, ko študij zaključiš pa nekaj let delaš za vlado. Pove nama, da si kasneje želi delati v turizmu, saj je tam največji prihodek. Njena plača sedaj znaša 15 eur na mesec.Povem, da ima boljšo plačo od staršev. Vsak dobi na mesec bone, s katerimi lahko kupi nekatere osnovne dobrine. Potoži, da ji od plače ne ostane kaj dosti, da si težko kupi kakšne čevlje, ali oblačila. Gospodična je bila zelo odprta za pogovor, veliko nama je povedala o življenju na Kubi.

Zjutraj pri zajtrku sva spoznala par iz Grčije, ki je ta dan prav tako bil namenjen proti Trinidadu, kar nama je olajšalo skupno pot do mesta. Pav tako smo skupaj poiskali Caso, kjer smo preživeli naslednjih nekaj dni.

Trinidad

Trinidad je v preteklosti veljal za središče trgovanja s sladkorjem in sužnji. Danes pa med sprehodom po mestu lahko občudujemo primere kolonialnih hiš. Mesto me je prevzelo že na prvi pogled.

Hiše v Trinindadu imajo velika vhodna vrata, v  katera so vdelana manjša vrata, za lažje odpiranje. Okna so malo nad tlemi in so brez brez stekel. Tla po mestu so tlakovana. Prijetno se je sprehoditi čez mesto, katerega del je zaprt za promet, opazovati podrobnosti hiš, njihove pastelne barve, ter ljudi ki posedajo po ulicah.

   

Po kratkem sprehodu in kosilu, sva se z avtobusom odpeljati do najbolj opevane plaže Ancon. Plaža je dolga 5 km in je res lepa. Ker sva prišla nekoliko pozneje, je bilo vzdušje tudi mirnejše, brez gneče.Prijeten večer s sončnim zahodom. Čudovito!

Plaža Ancon

Zvečer sva uživala ob poslušanju žive glasbe v Casa de musica, ter kasneje obiskala tamkaj znan disco, ki je v jami. To je bila prav posebna izkušnja, saj kaj takega še nisem videla. Vstopnina sicer stane 5 cuc, a se splača videti to jamo in nočno vzdušje v njej. Z nama sta bila popotnika, ki sva jo spoznala ob prihodu na letališče v Havani. No ponovno smo se srečali v Trinidadu in skupaj zažurali.

Zjutraj sva se kot prvo namenila poiskati kakšen računalnik za prenos slik iz fotoaparata na ključek. Na Kubi so računalniki doma velika redkost, internet pa je po novem sicer dosegljiv, a le na določenih predelih mesta.

Odšla sva do bližnje šole, kjer so imeli računalniško učilnico. Ko sva jim pojasnila kaj si želiva, so nama iz vse strani želeli pomagati. Žal nam ni uspelo, saj noben od računalnikov ni prepoznal fotoaparata. Mlajši fant, tamkaj zaposlen, je poklical svojega prijatelja in že isti trenutek smo se odpravili k njemu. Njegov prijatelj je bil umetnik, ob vstopu v hišo smo prišli v galerijo, kjer je imel razstavljeno zbirko slik. Na koncu sobe je visela zavesa, za njo pa je bila postelja, kjer je spal. Imel je prenosni računalnik. Tako nam je po kakšni uri le uspelo prenesti slike. V zahvalo za trud sva obema namenila manjšo napitnino. Vsi smo bili veseli 🙂

Šola, Tinidad

Topes de collantes

Ta dan sva si želela na treking po pokrajini Topes de collantes. Vožnja do tja je možna s taksijem, a so le ti dokaj dragi. Po pogajanju nama je  uspelo najti taksi za 30 eur. Vožnja iz Trinidada traja pribl.30 min, je pa cesta precej strma. Na trenutke se mi je zazdelo, da nam s precej starim avtom ne bo uspelo pripeljati do vrha. Strah je bil zaman in nam je. Pohod skozi Topes de collantes slovi po neokrnjeni naravi, poraščeni s tropskim rastlinjem, borovci, evkalipti.

Kupila sva vstopnino in se podala na treking. Pot se v večini spušča v dolino, je mirna, obdana z vsemogočim rastjem. Ob poti so zanimive skalnate tvorbe. Po kakšnih dveh urah hoje, sva prišla do Salto del Caburni. Manjši slap, ki se zliva v prav tako manjše jezero, v katerem se so najpogumnejši plavali.

Par metrov naprej je slap Caburni, ki polzi med skalovjem, obdan z rjavimi stenami. Skalovje ob slapu je spolzko. Ker je bila moja obutev neprimerna, mi je on slapu zdrsnilo in sem preej grdo padla. Sreča v nesreči si nisem kaj zlomila, ampak samo udarila v nart leve noge. Misel, da naju čaka še dvourni vzpon nazaj na vrh, me ni kaj preveč navduševala. Bila sem vsa premočena, saj sem padla v umazano vodo. Noga pa je zečela zatekati.

Na približno polovici poti, sva srečala moška s konjem. Ponudila sta nama “prevoz” do vrha. Že ob prihodu na Kubo, sem si želela poskusiti jahati, sicer v dolini Vinales, a sem si kasneje premislila. No tukaj me je vedno večja bolečina v nogi prisilila, da poskusim. Jahanje je bil pravi izziv, saj je bil teren strm, ter poln blata. Morala sem pozabiti na strah. Kaj naj rečem bilo je adrenalinsko, a vsekakor odrešilno za mojo bolečo nogo.

Po prihodu v Trinindad, ni bilo več varijante, da stopim na nogo. Tako sem naslednja dva dni morala nameniti počitku in hlajenju noge.

Zaradi moje poškodbe sva prilagodila plan potovanja, proti Playa Santa Lucia. Pot iz Trinindada je praktično z avtobusom trajala skozi ves dan. V Santa Lucio smo pripeli zvečer. Avtobus je imel zadnjo postajo pri enem izmed hotelov, kjer sta prespala šoferja, ki sta potem naslednji dan vozila nazaj. Najin cilj je sicer bila pribl. 10 km iz Santa Lucie, vasica La Boca, kjer bi naj bila neokrnjena plaža Los Cocos. Kljub pozni uri sva se odpravila proti omenjeni vasici. V hotelu nama je receptor poklical taksi, ki naju je za 10 cuc peljal do La Boca. Ker gre za res majhno obmorsko vasico, je skladno s tem tudi majhno število prenočišč. Hotela ni, je pa na voljo nekaj Case particulare. Žal so bile vse zasedene, razen ene, katera je bila resnično porazna, skupaj z lastnikom.

Priznam, da sem bila kar malo žalostna, ker nisva dobila prenočišča, a vseeno se je ena soba pri zelo urejeni Casi naslednji dan sprostila. Dogovorila sva se, da se vrneva, ta dan pa sva se morala vrniti nazaj  v Santa Lucio, ter prenočila v enem izmed cenejših hotelov.

Drugi dan sva dopoldan preživela na plaži Santa Lucie. Vseeno vrnitev ni bila tako slaba, saj je plaža zelo lepa.

Santa Lucia, La Boca

Playa Santa Lucia

 

Proti popoldnevu sva prišla nazaj v vasico La Boca. Namestila sva se v Casi, ki je bila direktno na beli peščeni plaži, tako je najin pogled iz sobe bil fenomenalen. Dogovorila sva se za kosilo. Kot se spodobi za locirano mesto, sva naročila ribe in jastoga. Lastnik case se je hitro lotil priprave kosila, midva pa sva med tem šla naokoli po vasi.

Naslednje tri dni je bilo v znamenju počitka na plaži, toplem morju, in prijaznimi domačini.

Poziranje z ostankom “ujetega” morskega psa

Playa Los Cocos

V ponedeljek zjutraj ob 10ih sva se z avtobusom odpravila do Camagueya. Dve uri časa sva imela, da se sprehodiva po mestu, kajti naprej sva imela rezerviran bus do Santiago de Cuba.

Santiago de Cuba

Santiago de Cuba je opisan kot najbolj afriško, najbolj glasbeno in vročekrvno mesto na Kubi. Zjutraj sva se kot prvo ustavila v majhni stari kavarni La Isabelica. Nato pa obiskala večino muzejev, ki jih ponuja mesto. Kot prvo najstarejši muzej na Kubi (Museo Provincial Bacadi Moreau), najstarejšo zgradbo na Kubi (Casa de Diego Velazquez), muzej karnevala, te muzej tajne bitke. Posebej živahno je mestno središče, Parque Cespedes, kjer so klopi tako podnevi kot zvečer polne ljudi. Nad parkom se dviga katedrala, nasproti pa mestna hiša Ayuntamiento, ki je simbol mesta. Iz nje je Fidel Castro, leta 1959, prvič nagovoril Kubance.

Ayuntamiento

Santiaška katedrala

Zadnji dan v Santiago de Cuba, nisva preživela v gneči mesta, ampak sva se umaknila  na zaliv Cayo Granma, t.i. ribiško vasico. Tja se je možno zapeljati s čolnom, otok se prehodi v pol ure, na njem pa so zelo zanimive barvne kolibe.

Otok je miren, s prijetno restavracijo, kje sva imela kosilo, ko želiš pa pokličejo čoln, ki pride nazaj na otok.

Za Santiago de Cuba se seveda spodobi, da se doživi tudi njen nočni utrip. Obiskala sva Casa de la Trova, in kasneje uživala ob glasbi v enem izmed barov.

Casa de la Trova, Santiago de Cuba

Zjutraj sva zapustila Santiago de Cuba. Imela sva rezerviran notranji let do Havane. S tem sva prihranila precej časa, saj je avtobus na Kubi zamudna stvar.

Havana

Ob prihodu nazaj v Havano, sva se srečala s težavo pri iskanju Case. Bil je ravno božični večer, turisti pa so dobesedno preplavili mesto. Ulice so bile nabito polne, tudi dogajanje je bilo na vsakem koraku. Taksist nama je bil zelo naklonjen, tako da je klical naokoli in iskal kakšno prazno Caso. Uspelo nam jo je najti v enem izmed blokov, pri mlajšem paru.

Ostalo nama je še dva dni za raziskovanje Havane. Kot prvo sva si ogledala Narodni muzej lepih umetnosti, na koncu dneva pa še muzej revolucije. Ob sončnem zahodu pa sva se sprehodila po Maleconu.

Pogost javni prevoz v Havani

Za zadnji dan sva kupila vozovnico za turistični avtobus, ki vozi do večjih znamenitosti Havane. Najine noge so namreč bile že precej utrujene. Bus je bil prava odločitev.

Plaza de la Revolucion

Memorial Jose Marti

Najstarejša tovarna cigar na Kubi

Kuba je vsekakor zelo atraktivna destinacija, saj ponuja ogromno stvari. Od prelepih plaž, morja, žgočega sonca, koktejlov, plesa, nočnega življenja, do prelepe narave, rastja, slapov, jezer, pohodov, kulturnih znamenitosti, pestrega zgodovinskega, političnega dogajanja in seveda starih avtomobilov, ter barvnih hišk. Seveda se ob vsem ne da pozabiti na gostoljubnost, prijaznost ljudi, ki se znajo pohvaliti, da so zelo varna država. Vse to in še več pusti pozitiven pečat v človeku, ki se ob odhodu vsekakor radostno spomni te prelepe otoške države. Z vsem veseljem bi se vrnila!

Hasta La Victoria Siempre -Che Guevara-

Foto: Metka Slatinek, Martin Helbing
Vir: Kuba, Svetovni popotnik, Mladinska knjiga,
       Lonely Planet, Cuba, 2015

Več na:

http://vodič.com/vodniki/lonely-planet/kuba/

POTOVANJA