Kot receno, bujenje ob 4h zjutraj in 6km s kolesom po trdi temi. Sicer nisem bil sam, saj je to, zraven soncnega zahoda, najbolj popularen cas za ogled temlja, a kljub temu sem bil presenecen koliko ljudi je bilo ze ob taki uri odpravljenih tja. Tam smo se potem postavili ob jezero in cakali na soncni vzhod, kot kaksni vojaki, ki so vcasih cakali pred napadom. Bilo nas je na stotine.

O Angkor Watu ne bom pisal veliko. Najvecji verski objekt na svetu, super zadeva, oh in sploh. Napisal bom samo to, da ne pozabim. Kamnite stvari so bile namenjene samo bogovom, zraven vsega tega so bile se notri hise in ostalo, saj je bilo to mesto, ki je na vrhuncu moci stelo okoli 1 mio. prebivalcev. V tem casu je imel London 50.000 prebivalcev.

Vse skupaj si lahko ogledas v enem dnevu (karta 20$) in ne rabis tri dni (karta 40$), razen ce bi rad bil vsak dan malo. Ce sem si jaz ogledal vse v enem dnevu s kolesom, si lahko se toliko prej z tuk tukom, avtom ali busom. Prekolesaril sem kaksnih 40-50km.

Sedaj pa k zanimivim zgodbam.

Ob kaksnih 10h sem opazil, da so se mi na riti malo utrgale hlace. Nic hudega, ce se zaradi kolesarjenja ne bil luknja pocasi vecala ali se ob kakem hitrem vzponu na kamen se hitreje sirila. No, drugo polovico dneva sem tako hodil po templih s polovico riti zunaj. Sedaj ni bilo casa za taksne malenkosti.

Ko sem si sel drugic ogledat Byon tempelj, je neka zensko zapeljala tik ob meni in me malo izrinila na makedam. Pri tem sem si predr gumo in videl sem, da bo mojega dneva pocasi konec. Malo sem bil jezen, ker sem zelel se fotografije soncnega zahoda, a je bilo po drugi strani cel dan kamnov ze cisto dovolj, tako da sem rekel da se odpravim nazaj v mesto. Prvi tuk tuk je zahteval 10$, z drugim sma se zdilala za 4$.

Ko sem prisel nazaj v hotel, sem videl, da je tudi Izraelec bil v Angkor Watu. Peljal se je s tuk tukom, ki mu je kasiral 25$, kar je kar vredu cena, za skoraj cel dan in veliko turo po templjih. Seveda je na veliko komentiral svoje stroske. Potem sma sla se malo v mesto, a je bil spet malo cuden, saj se nikjer ni zelel vsesti hotel je iti na trznico, kjer ni hotel nic kupiti itd.

Celodnevno kolesarjenje po soncu me je do dobra segrelo. Cel vecer se nisem mogel ohladiti. Se nikoli se nisem tako potil, ne da bi kaj delal.

Ko sem vrnil kolo, sem videl, da bi ze danes lahko sel naprej v Phnom Pehn in si tako kupil karto za nocni bus. Tudi Izraelec se mi je pridruzil. Na zalost sma kljub temmu moral placati za prvo noc, ko sma prisla ob 3h in za zadnjo, ko nisma prespala, a je kljub temu bilo vredu, saj bom prihranil en dan. Ob pol noci sma tako sla na nocni bus za Phnom Pehn.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Kot receno je Siem Reap kraj za ogled templjev Angkor Wat in ostalih, ki so v okolici. Prvi dan je bil namenjen t.i. orientacijskemu ogledu mesta. Dan se je zacel malo pod slabim vtisom prejsnje noci, ko sta mi onadva nekaj gnjavila, Izraelec pa se je prav tako zbudil nekoliko bolan, tako da ni bil najboljse volje. Tako sem mislil da si bom mesto ogledal sam, a se je hitro malo spravil k sebi in se mi pridruzil.

Sla sma malo po mestu in zavila na glavno trznico, kjer se je meni zalustalo nekaj pojesti, a vonji res ravno niso bili ravno pravi za nekoga z obcutljivim zelodcem, zato se je Izraelec malo sprehodil okoli, tacas da sem jaz pojedel. Ni bil neke dobre volje in zelo negativen, tako da mi je sel prav malo na zivce.

Prav tako sem si moral presneti slike na USB kljuc, tako da sma nekaj casa iskala internet cafe, kjer bi imeli card reader. Ker se vedno ni bil dobro, je rekel da gre nazaj v sobo in sma se zmenila, da se dobima cez eno uro. No ni bilo ravno eno uro. Pri teh racunalnikih, ki jih imajo mi je slike prenasalo vec kot dve uri, po tem pa sem sel se sam malo v miru po mestu. Prav tako sem hotel iti na sladoled in sem vedel da njemu ne bi bilo za it, ker je bilo povezano z denarjem. Ce pa bi se videl cene, bi mu se bolj vroce postalo. Blue pumpkin je poskrbel za pravo razvajanje. Odlicna restavracija za chill out in uzivanje, zraven pa neka tortica (keks) in nek sladoledni napitek. Dobro, da dol pades. No, tudi cena 6,75$ je bila konkretna, ampak vcasih je treba.Izraelec, ki je rekel, da bo jedel samo pusti riz, bi za to dobil 14 kosil.

Ko sem tako zadovoljen prisel v sobo, njemu se vedno ni bilo doljse, zgledal je celo vedno slabse. V sobi je bilo tako vroce, da res ni bilo najboljse biti v njej, po drugi strani pa sem zelel tudi malo pazit, da se ne bi slucajno kaj nalezel od njega.

Tako sem naredil plan, da si ze danes sposodim kolo in grem malo po mestu, potem pa proti Angkor Watu, saj te ze en dan prej spustijo notri, po peti uri, da si lahko ogledas soncni zahod, karto pa izkoristis naslednji dan. Do tja je bilo kaksnih 6km in, verjetno zaradi navdusenja, seveda sem gonil do tja kot nor in se skoraj nikjer ustavil. Tam ugotovim, da sem 45 min prehiter in lepo zacnem cakat. Saj sem se tudi moral ustavit, saj je vse teklo iz mene, zaradi visokih temperatur, ki so bile tukaj.

No koncno lahko gremo notri in se dodatne 3 km do templja. To je najbolj popularni cas za ogled, tako da je bila guzva velika. Vecina sicer z avtobusi in tuk tuki, jaz in se kdo pa s kolesi.

Sam prihod je res velicasten, saj je tempelj obdan z vodo, kjer se peljes se malo okoli in ga nato zagledas v celoti v najlepsem delu dneva. Na hitro sem si ga malo ogledal, nato pa postavil stativ, prvic na potovanju, in naredil se nekaj slik.

Po poti nazaj sem srecal kitajca, ki se je skupaj z malo peljal iz otoka Si Pan Don in malo sma se pogovarjala, medtem ko sma kolesarila. Povedal mi je, da ima en teden dopusta na leto in da je porabil za dve leti dopusta, da je lahko sel za 14 dni na potovanje. Njegov prijatelj, ki je prav tako bil na z njim, je danes ze moral nazaj, ker nima vec dopusta. Takrat sem se malo zamislil kaksno sreco pravzaprav imam, da lahko tako grem na potovanje in tudi drugi v Sloveniji, ki imajo npr. tri tedne dopusta, a se niti ne zavedajo, da ni povsod tako. Enako je, ko gledas vse te ljudi, kjer sem potoval zadnje tri tedne. Vsak dan delajo od jutra do vecera. Besede dopust sploh ne poznajo. Vsak dan eno in isto, ne da se bo kdaj kaj spremenilo.

Potrebno je bilo se narediti plan za nasldnji dan, kako si ogledati vse v enem dnevu, saj so kar malo strasili, da je prevec. Tudi karte prodajajo za 1, 3 in 7 dni, tako da si res mislis, da je potrebno toliko casa. Izraelec je bil se slabse in rekel je, da gre v bolnico. Cez kaksno uro je prisel nazaj in je zgledal je boljse. Dali so mu neko transfuzijo in mu hoteli zakasirati 500$. Pred tem se je na hitro nekaj zbunil in placal je “samo” 180$. Verjamem, da mu je zaradi denarja, kar naenkrat postalo boljse, saj je do sedaj kolebal za 2$, zdaj pa je placal toliko naenkrat. No, vsaj na boljse mu je slo.

Plan naret, zdaj pa spat, saj ob 4h zjutraj krenem na pot. Treba je ujeti soncni vzhod.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Za ta dan je bil planiran odhod v Kambodzo. Odhod je bil ob 8. zjutraj, a naju to ni oviralo, da ne bi se 2 uri zjutraj lezala v najini priljubljeni mrezi.

Spet je bilo na vrsti dosti voznje. Z Dusanom sma na veliko kalkulirala kako bi prihranila nekaj denarja, tako da sma rekla, da naj naju zapeljejo samo do meje, od tam pa si boma nasla drugi prevoz. Vsi ostali so vzeli kaksno drugo opcijo, do prvega mesta ali kar do koncne destinacije, nama pa se je zdelo malo drago, tako da sma malo reskirala.

Ob 8h smo res krenili najprej nazaj na celino, kjer smo seveda spet cakali. Tam smo se zbrali vsi skupaj, torej od vseh agencij, ki so na otoku trzile prevoze, kar je prakticno vsaka druga hisa. Malo smo iskali hrano, vodo, menjavali denar itd. Potem se je koncno pojavil avtobus in bilo je kar nekaj zmede, saj nas je bilo kar malo dosti. No, na koncu so le vse spravili notri in nas peljali do meje, ki je bila kaksnih 20 km vstran.

Prehod meje – Kambodza

Cariniki pac nekaj zahtevajo, da lahko gres cez mejo, tako je v veliko drzavah in v Kambodzi ni nic drugace. Ampak najprej je bilo potrebno priti iz Laosa. Tudi oni so si izmislili, da jim moras placati 2$, da ti dajo zig za izhod. Seveda sma bila oba z Dusanom proti temu in pametovala, kak jim ne boma dala nic. Ker je bil prvi na vrsti Dusan, je pac o probal kako je, ce ne placas. Carinik mu je kar hitro rekel, da mora placati, Dusan pa se je probal izgovoriti, da ima samo 1$. Carinik je hladno potisnil potni list na stran, kar je seveda pomenilo, da ga dobi, ko bo “nasel” se drugi dolar in zacel sprejemati druge stranke. Jaz sem tako ze vedel , da bom moral placat in carinik mi je hladni vrnil 48$, ker sem mu dal 50$, tako kot da bi bil v trgovini.

300m hoje in Kamboska meja. Najprej zdravniski pregled, ki zgleda tako, da ti izmerijo temperaturo in placas 1$. Povdarek je na drugem delu. Tudi tukaj sma se hotela nekaj buniti, a so mi rekli, da drugace pac ne bo ziga. Nekateri so celo presli preko brez prispevka, a se mi za 1$ pac ni dalo kregat na meji, saj vsak ve, da so cariniki pac sefi in kaj oni recejo tako bo. Tudi viza, ki stane 20$, je bila danes malo drazja, ker je bil vikend. Drazja je tudi ob praznik ali bolj poznih urah. Tako pac je. Placala sma 25$ in se enkrat nazaj do tretjega okenca za zig. To je to.

Bila sma v onstran meje v Kambodzi. Hitro sma ugotovila, da od tukaj ne boma nasla prevoza, saj na meji ni bilo nobenega prevoza. Tako sma na hitro poiskala organizatorje prevozov z busom in vprasala, ce se vedno lahko kupima karto. Seveda noben ne bo rekel ne dolarjem. Dusan je sel do Kratie, jaz pa sem rekel da grem kar veliko turo vse do Siam Reapa. Celoten preostanek dneva smo se tako vozilo z avtobusom. Ze na prvem postanku sem videl, da smo prisli v zanimivo drzavo, saj so prodajali neke ocvrte scurke. Bil je brez pravega okusa, a zelo hrustljav.

Malo pred Phnom Penhom smo zamenjali bus, kjer je do mene pristopil izraelec, da kaksno recema. Ob dveh zjutraj smo prispeli v Siam Reap in skupaj s se eno francozinjo smo zaceli iskati hotel. Ceprav je na zacetku zgledala ok, se je kasneje izkazalo, da je bila malo cudna. Verjetno je bila utrujena, ampak kdo pa ni bil. No, po vseh mukah smo koncno nasli hetel in z izraelcem sma si delila sobo. Na eni strani, ker je bila samo ena prosta, ampak tudi drugace je takoj upravicil slovenski pregovor o Zidih. Sel je na pot za eno leto in ga razumemem, da mora varcevati, ampak kar je prevec je pac prevec.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Tako sem se znasel sredi male vasice o reki, kjer je bil nek pomol od kod bi naj pluli colni na otoke. Coln gre seveda takrat, ko je dovolj potnikov in seveda imajo vsi domacini svoj prevoz in noben ne gre. Tudi po tujcih ob sedmih zjutraj ni disalo, tako da sem cakal in cakal in cakal. Ko zakleto ni bilo nobenega. Kljub temu pa je tukaj bilo jutranje sonce in veliko motivov za fotografiranje, tako da sem se malo zamotil. Po stirih urah se nas je koncno nabralo dovolj (grrrrr). Med drugim je bil na veliko presenecenje med njimi tudi en slovenec Dusan in takoj sma kako rekla po domace.

Ko so naju pripeljali na otok, sma si skupaj nasla bivalisce, idilicno hisico z dvema apartmajema ob reki in najpomembnejsim: viseco mrezo.

Si Pan Don

Si Pan Don pomeni stiri tisoc otokov in gre za kraj na jugu Laosa, kjer se reka Mekong razsiri, na njej pa se je naredilo nickoliko majhnih in malo vecjih otokov. Idilicno pac.Sam Laos je na easy, tukaj pa se posebej, tako da so moji naslednji trije dnevi zgledali takole.

1. dan

  • 10 ura spanja
  • 2x po 1 uro prehranjevanja
  • 10 ur lenarjenja v viseci mrezi
  • 2 uri kolesarjenja

2. dan

  • 10 ura spanja
  • 2x po 1 uro prehranjevanja
  • 10 ur lenarjenja v viseci mrezi
  • 2 uri kolesarjenja

3. dan

  • 10 ura spanja
  • 2x po 1 uro prehranjevanja
  • 10 ur lenarjenja v viseci mrezi
  • 2 uri sprehoda po otoku

V sklopu kolesarjenja sem prvi dan prekolesaril Don Khet, otok, na katerem sma bila. Ogledal sem si slap, kjer so mi spet kasirali neko drago vstopnino, a je na koncu bil slap kar dober, sem mislil, da bo zanic, neko mini plazo in razsirjen del Mekonga pred Kambodzo, kjer lahko vidis zelo redke delfine. Da bi jih zagotovo, bi moral najeti coln, a se mi ga po pravici povedano ni dalo, pa tudi ostalih interesentov ni bilo.

Drugi dan sem prekolesaril severni otok Don Det in videl super majico, za katero mi je bilo kar malo zal, da si je nisem kupil – Been There Don Det. Severni otok je bil bolj za zabavo, a mi nekako ni bilo, da bi sel zvecer gor. Sicer pa niti nisem imel casa, saj sem imel zatrpan urnik.

Tretji dan sem se za svojo dvourno aktivnost odpravil na zahodni del otoka, kjer so prav tako bili neki slapovi, tudi drugace pa sem sel mimo par mini vasi in domacinov. Potem pa hitro nazaj v viseco mrezo.

Aha, za hrano se moram povedat, da sma hodila k eni malo starejsi gospe, ki ji je Dusan zacel praviti kar mama. En dan pa jaz v LP najdem opisano to restavracijo, kjer so se posebej izpostavili Mamo. Bila je res dobra restavracija, edina, ki ni bila obrnjena na reko, a nama je tako odgovarjalo. Tudi veliko bolj poceni je bila in “mama” je bila res simpaticna.

Tako so prehitro minili moji trije dnevi v Laosu.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Za ta dan je bila planirana pot do Laoa. Cilj je bil jug Laosa, Si Pan Don, drugace bi pac kje prespal in nadaljeval pot naslednji dan. Kar na zacetku naj povem, da sem pozabil vprasati, ce pelje bus direktno do tja in ja, je peljal. No in tako se je zacela moja odisejada cez cel Laos, od zahoda do vzhoda in se nato na jug.

Zjutraj so me spet cakali pred hotelom, da me odpeljejo na avtobusno postajo. To je zelo prirocno in ne spomnim se, da bi v kateri drzavi to ze videl. Na avtobusni postaji smo seveda cakali, a smo se na koncu le spravli. Na busu je bil tudi nek nemec, ki me je spominjal na Philippa, saj mu je bil zelo podoben. Vozili smo se neverjetno pocasi in kljub temu nas je policija ustavila kar tri krat. Od takrat dalje smo vozili se pocasneje. Od oka bi rekel, da smo se vozili kaksnih 40 km\h, parkrat sem videl tudi omejitev 40, tako da bo kar drzalo. Takoj sem vedel, da bo to dolga pot.

Na sami poti se ni dogajalo kaj posebnega, a smo se blizali Laoski meji, kar je bil moj prvi prehod meje v Aziji po kopnem. Seveda so se takoj pojavili vsemogocni cariniki in ostali na mejnem prehodu. Na Laoski strani je slo tudi relativno hitro, pac izpolniti si moral kar nekaj obrazcev in placati 30$ za viso. Cez mejo si moral iti pes in to kar nekaj casa, da si prisel do avtobusa. Ni mi bilo jasno, zakaj je oni postavil avtobus 1km vstran, da smo lahko z vso prtljago hodili po tisti vrocini. Vsi razen tujci, so se seveda peljali v avtobusu, samo mi smo pesacili.

Tudi po Laosu pot nismo nadaljevali kaj ekstra bolj hitro. Pot je bila planirana do Savanakheta na Tajski meji in nato proti jugu. Ne vem zakaj sem jaz mislil, da bo pot trajala samo 9 ur, ce so vsi ostali govorili 12. No ob kaksnih sedmih zvecer smo res pripeljali do njega in hitro sem ugotovil, da se obstaja nocni bus za naprej, tako da lahko pot nadaljujem se danes. Tako sem sel ta cas nekaj pojest in ker nisem imel menjanega denarja (Kipov), sem malo sumil, da me bodo nasrali. In malo so me tudi. Glede na to, da cel dan nisem jedel, sem si narocil kar dve stvari, neko kuro iz grila in riz ter dodatno juho z nudli. Ko mi je stara gosta zakasirala, se mi je mocno zdelo, da malo pretirava, saj je izgledala malo hudobno (heh). Naceloma pa je bil problem samo tecaj, ki so ga menjavali za 7000 kipov za dolar, pravi pa je bil 8000, tako da sem tukaj malo izgubil. Konec koncu pa je vse skupa stalo 3,5 evra, tako da ne vem zakaj sem se nekaj bunil. Tudi pri karti za bus, mi je ceno v kipih povedal bistveno nizjo, tako da sem jih tam menjal (po tem slabem tecaju) in se vedno lepo profitiral.

Na avtobusu sem bil edini tujec. En krat so me presedli v drugi bus, jaz pa sem samo pravil Si Pan Don, Si Pan Don, ce me je kdo kaj vprasal. Mogoce sem tudi zato malo boljse prisel skozi, saj sem imel karto samo do Pakseja, do otokov pa bi se moral najti povezavo.  Na koncu smo prispeli pred otoke ob kaksnih sestih zjutraj, ravno ob soncnem vzhodu. Na busu sem ostal sam, voznik in sprevodnik ter se en. Oni so ze imeli cago v spodnjem delu avtobusa, mislim, da so peli karaoke. Tako so me vrgli ven kaksne stiri km do ladje in ker je prvi, ki sem ga srecal zahteval 5$, sem mu rekel, da grem kar pes. Takrat niti nisem vedel, kako dalec je. Ob super svetlobi soncnega vzhoda sem tako pocasi hodil in malo fotkat, nekje na pol poti pa sem le ustavil enega z motorjem, ki me je peljal za pol prve cene.

V naslednjih dneh sem tudi ugotovil, da zna bit Laos kar drag, saj drugih prevozov ni, cene pa si kar zmislijo, ali pa imajo kartelno dolocene zelo visoke cene. Prakticno se je zacel novi dan, tako da moram pisat v novo objavo…

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Hue

Za prelepim Hoi Anom je sledil Hue. Ko sem zjutraj poravnal vse racune iz mini bara, je ze bil pocasi cas za odhod. Avtobus je prisel kar pred moj hotel in bil je sleeping bus, nekoliko drugacen, kot sem jih videl v Indiji. Ta je bil dosti bolj udoben, postelje pa niso bile vodoravno, ampak bolj kot neki lezalniki, kar je bilo veliko bolje. Tako je tudi pot do Hue bistveno hitreje minila.

Hue – bivsa prestolnica

Seveda se mi je zdelo, da bo vsako mesto po Hoi Anu slabo in tako je tudi bil prvi vtis mesta, kljub temu, da je v knjigo bilo zelo pozitivno opevano. Ko se je avtobus ustavil sredi neke ceste, so nas tam ze cakali ponudniki hotelov oz. prevozniki do njih. Ponudili so mi brezplacen prevoz, samo da si ogledam hotel in kar nekaj se je odlocilo za to. Meni hotel niti ni bil tako slab, nekateri drugi so odsli drugam, saj je bilo kar nekaj hotelov v blizini.

Ura je bila ze cez 14h, tako da sem za danes splaniral samo hiter ogled mesta. Tako sem si ogledal en bliznji hindujski tempelj in se sprehajal po mestu, ki je bilo zelo zivo. Verjetno bom vsako naslednje mesto opisal tako v primerjavi s Hoi Anom.

Kasneje sem zavil se v starejsi del mesta in si ogledova hise za obzidjem. Spet tipicno aktivno azijsko mesto, ki ima polno energije in kjer se zmeraj nekaj dogaja. Po sprehajanju do vecera sem se tako sprehodil se malo po bolj turisticnem delu, kjer so na veliko ponujali oglede tekem Premier League in druge akcije, samo da bi zvabili turiste, ki jih je v tem kraju bilo kar nekaj. Na koncu obiscem se neprofitno restavracijo, kjer pojem torto in spijem kavo.

Prepovedano mesto v ograjenem mestu

Naslednji dan je bil cas za ogled Citadele v Hue, ki je tudi glavna znamenitost mesta. Gre v bistvu za ograjeni del mesta, v sklopu katerega je tudi stara palaca, ki je ogromen kompleks. Kljub temu, da se ni bila v celoti obnovljena, saj je bila mocno porusena zaradi bombardiranja (pisalo je tudi zaradi naravnih katastrof, ampak dvomim), je bila resnekaj posebnega. Posebej ostali deli palace, ki so sluzili kot podporni prostori so bili zelo lepi, taksni kot so bili, torej nerestavrirani, a vendar zelo lepih barv. Po tem delu sem se sprehajal kar nekaj ur, saj gre za ogromen prostor. Vseeno pa me je mocna vrocina prepricala, da se grem malo osveziti in narditi plan za pozno popoldne.

Hitro je padla odlocitev, da obiscem tempelj kaksnih 5 km izven mesta, ki naj bi veljal za enega izmed bolj zanimivih v Vietnamu. To je seveda pomenilo, da sem se spravil spet na kolo in gas. Bilo je odlicno, saj je bilo mesto (in tudi Vietnam sicer) dokaj ravno, tako da je slo vse skupaj zelo gladko. Tudi sam tempelj je bil zelo zanimi v v sedmih nadstropjih in seveda oblegan z Vietnamci in organiziranimi skupinami.

Se boljsa pa je bila pot nazaj. Ob soncnem zahodu sem se tako vrnil v mesto in ker sem imel se cas in voljo, sem se odlocil, da grem se malo v stari del mesta. Torej del, ki je bil za obzidjem, a ni predstavljal palace, kjer so ljudje normalno ziveli. Kar tako sem malo kolesaril okoli in prav videlo se je, da v teh delih niso tako vajeni tujcev, kot v ostalih delih mesta. Kar nekaj casa sem iskal, kje bi se ustavil za vecerjo in odlocil sem se da se ustavim na eni izmed ulicnih restavracij, ki jih je bilo na desetine.

Vsedel sem se in najprej poskusil neke stisnjene palacinke. Podobni masi, kot je za palacinke so dodali neko zelenjavo, zraven pa se obicajno juho in zelenjavo, prav tako pa sem dobil caj, tako kot je v navadi. Za vse skupaj sem placal 5000 dongov, kar je 15 centov. KAr nisem mogel verjeti, da je tako poceni. Ko sem ze hotel odpeljati naprej, pogledam k sosedu, ki ima nekaj drugega in se vsedem se k njemu. Tukaj sem zraven juhe dobil tudi mala zanimiva jajca, ki sem kasneje ugotovil, da jih placas , koliko jih pojes. Cena za vse skupaj je bila 15.000 dongov. Po tem se odpeljal naprej, v iskanju se cesa. Preprical me je nek starejsi gospod, ki je nekaj grilal in sem se seveda moral ustavit. Tudi tukaj je bila cena okoli 20.000, tako da sem za vse tri jedi skupaj dal manj kot dva evra.

Sledila je se pot nazaj, ki je bila zelo zanimiva, saj je bila ze trda tema, na cesti avtomobili, na stotine motorjev, jaz pa na kolesu. Zelo pestro je bilo tako zapeljati v krizisce in sekati ulico, ko se proti tebi spusti 50 motorjev in avtov naenkrat. Mislim, da sem v enem ovinku kar zajuckal. Super je bilo.

Pocasi sem se tako odpravil v hotel, saj je bila za drugi dan planirana jutranja in celodnevna voznja do Laosa in plan se ni bil cisto izdelan.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Jutro pred odhodom v Hoi An je potekalo zelo mirno. Ze prej sem si malo razgledal, kako najhitreje pridem do minibusa, ki vozi na letalisce in da vozijo vsako uro. Tako sem moral biti pri njih ob 6.30h, da ne bi bilo kaj narobe. Ceprav je bilo do tja samo kaksnih 10 minut hoje, sem mi na vse zgodaj ni dalo hoditi in sem hitro ustavil enega z motorjam. Hitro sma se zmenila za ceno in ze sma se odpeljala. Dokaz, da sem bil dobro pripravljen, je bil, da sem mu jaz moral govoriti kam mora iti in kje zaviti. Kljub temu sma se peljala malo naokoli, a glede na to da sma bila zmenjena za fiksno ceno in da sma sla v pravo smer, mi je bilo skoraj vseeno. Kupil sem karto, nekaj ljudi je ze cakalo, meni pa je ostalo se ravno dovolj casa, da skocim na zajtrk cez cesto. Do letalisca smo se vozili eno uro, tam pa je vse potekalo po planu.

Pri prihodu v Denang, sem si moral urediti se avtobus do Hoi Ana. Na informacijah so mi prijazno povedali, da lahko prestrezem avtobus kar na poti in da lahko do tja grem kar pes. Vsi ostali so sli na taksi, ki jih je vecino peljal na avtobusno postajo kar nekaj kilometrov dalje, s tem so pac se taksisti nekaj zasluzili.

Hoi An – najlepse mesto na svetu

Ko nas je avtobus dal ven, smo se do cetra se morali peljati. Tudi tukaj je motoristom uspelo prepricati turista, da je do cetra 6 km in da je prava cena 70.000 dongov. Jaz sem se peljal za 30.000, pa se tukaj mislim, da snism sla po najkrajsi poti. Soba, ki sem jo dobil je bila kar vredu (10$), hotel je imel tudi bazen, a ko sem ga sel drugi dan pogledat, me je minilo. Nevem zakaj, ampak odlocil sem se, da si grem mesto pogledat brez obicajne prtljagew / nahrbtnik s fotoaparatom. Tako sem se lepo sprehodil do cetra, ki je bil kaksnih 10 minut stran.

V Lonely Planetu opisujejo Hoi An kot mesto, kjer se je cas ustavil in pri vtis o mestu je bil ravno taksen. Je tudi zasciten s strani Unesca. Mesto se je izognilo vojni in je podobno mestom iz srtednjega veka. Kot iz kaksne filmske scene, kjer zelijo prikazati idilicno vasico. Vsekakor jim je uspelo zelo dobro. Zascitem center so zaprli za avte in motorje, ze to je velika sprememba v primerjavi z drugimi mesti, hise so lepo ohranjene in vzdrzevane, celo prijetna glasba te spremlja, ko hodis po njem. Hoi An me je res takoj ocaral in mislim, da v lepsem mestu se nisem bil. Tudi turistov je bilo ravno prav, ne nekih skupinskih karavan. Hise so bile lepo okrasene in prav videlo se je, da bo zvecer se lepse, ko bodo prizgali tudi luci.

Moj prvi da nje edino malo pokvarila bolecina v grlu. Ko sem strokovno poguglal, sem prisel do diagnoze, da imam vnete mandlje, a me ne rabi skbeti, saj jih ze nekaj cas ne rezejo vec ven.

Ko sem se tako sprehajal po mestu, sem islkal restavracijo za vecerjo. Malo sem pregledal zemljevid, ki sem ga dobil na letaliscu in v njem je bilo kar nekaj akcij za restavracije v Hoi Anu. Tako sem rekel, da bom danes probal nekaj drugega, pa se fotoaparata nisem imel s seboj in sem sel v Al fresco., vzel neki set meni, med katerim so bila tudi njihova kao slavna rebrca. Niti ni bilo tako dobro, zraven vsega pa se kar drago, tako da se je se enkrat potrdilo pravilo, da je viloko bolje jesti v lokalnih restavracijah, oz tako kot se je pred dnevi dobro izrazil Colin, “tam kjer jejo domacini”. Po tem sem se malo taval po mestu in se cudil, kako jim je uspelo ohraniti tako mesto. Na eni strani, da ga niso naredili po svoje in kar nekaj na silo dodali, na drugi pa da ni v njem trume turistov, ki bi ga cisto pokvarili. Glede na zdravstveno stanje sem se odlocil, da grem pocasi domov, a sem malo zalutal in kar nekaj casa hodil v napacno smer/ulico. Sem mislil, da bo povezava, a sem bil ze na robu mesta.

Ko sem prisel do hotyela, me je cakalo lepo presenecenje. V sobi sem ugotovil, da je nenazadnje obrnjena na cesto in da ne bo tako mirno, kar pa je bilo se hujse pa je bil bar spodaj. Igrali so neko skoraj tehno glasbo, kar se je dalo na glas. Zato sem sel se malo na racunalnik od spodaj in preveril, kaj se dogaja v diskoteki. Ugotovil sem, da v njej sedi 30 vietnamcev in gleda film na dveh LCD-jih, na vrh tega pa muzika nabija koliko se da. V cem je smisel gledanja filma brez zvoka vedo samo oni. Na recepciji sem se ze zbunil, da mi naj jutri menjajo sobo, a so na sreco ob 22h vse skupaj ugasnili.

Hoi An – kolesarski dan

Za drugi dan sem se odlocil, da si izposodim kolo, ki so jih rentali kar cez cesto. 1$ za dan – dober dil. Ce povem kar na zacetku, bil sem cisto beli, navsezadnje se do sedaj nisem videl sonca v Vietnamu in sel sem na kolo. Posledica je lahko bila samo ena. Rdec kot rak. Ampak splacalo se je. Bil je super dan in videl sem veliko lepega.

Zjutraj sem tako odkolesaril po planu, da si ogledam mesto, okolico in plaze v blizini in tako sem se samo se ustavil na zajtrku. Lokalci so me kar zacudeno pogledali, ko sem se ustavil pri njih in narocil neko juho, ki je bila tokrat z rakci. Potem sam samo prosto krenil in bolje nisem mogel zadet, saj sem kolesaril po podezelju in si ogledoval prelepe hisice na obronkih mesta. Ko sem tako taval okoli sem kot naroceno prisel do prve plaze, ki sem jo imel v planu. Kolo sem moral pustiti na parkirnem mestu. Placa je bila res super, lepa pescena, dolga kakor dalec vidis in ne prevec polna. Nekaj vec ljudi je bilo samo na zacetku, ko pa si sel malo bolj naprej, je bilo ljudi vse manj. Manjkale seveda niso niti prodajalke. Jaz sem se na zacetku malo sprehodil po plazi, naredil pa fotk in se nato vsedel in v miru popil pijaco, ki se mi je lustala ze od kar sem prisel v Vietnam – s slamico iz kokosa. Zacelo me je oblegati tudi nekaj prodajalk, od katerih sem na koncu tudi nekaj kupil, saj sem vedel da pocasi moram zaceti, da ne bom vsega na koncu. Po drugi strani pa so bile prav posrecene.

Nato sem se s kolesom odpeljal se do druge plaze, ki je bila kaksne 4km vstran. Ta je bila mogoce se malo lepsa in z manj ljudmi, a so se pri meni zacele kazati ze prve opekline, tako da mi ni bilo vec biti na soncu. Pocasi sem se tako odpravil nazaj proti Hoi Anu. Po poti me je ustavil se en Easy Rider, se ena fora, da te pelje na turo po mestu. Malo sem se ofrisaal in se pripravil na vecerno fotografiranje mesta. Nato sem se kar nekaj casa sprehajal po mestu in poskusal narediti kaksno dobro fotko s stojalom, navsezadnje sem ga le prinesel s seboj, tako da ga moram uporabit vsaj enkrat. Pred tem mi je koncno uspelo prekopirati slike iz kartice na kljuc, tako da sem jo imel spet prazno in sem lahko v miru slikal.

Na konec vecera je bila na vrsti samo se vecerja. Na hitro sem pogledal v LP in dve sta bili aktualni in relativno blizu. Odlocil sem se za Bale Vale in ko sem prisel tja, je bila samo neka cudna prazna ulica in en fant, ki mi je rekel, naj pridem kar naprej in me peljal po tej cudni malo temni ulici. Malo se mi je zdelo cudno, a ko sem prisel za vogal je tam bilo zelo bucno in kaksnih pedeset gostov je uzivalo ob hrani. Ko sem se vsedel je prihitela natakarica in me vprasala kaj bom pil, v stilu “bos pivo, ne?”. Se mi zdi, da ga tujcem kar malo forsirajo. Potem pa so mi kar naenkrat, ne da bi kaj narocil, na mizo prinesli hrano. Po tem je bila ta restavracija znana in niti ni zgledalo, da bi imeli kaj drugega. Slo je za peceno meso na zaru, ki si ga dal v rizen listic, v katerega si ze pred tem dal razlicbne druge sestavine in vse skupaj zvil, potegnil palcko od mesa ven in namocil se v kaksno omako. Odlicno in zelo enostavno za umazat. Tudi avstralca pri sosednji mizi sta na veliko uzivala, kakor tudi vsi ostali pri mizah. Po obilni vecerji je bil cas se samo za spanje. Sedaj sem ze bil v novi sobi, ki res ni bila obrnjena na cesto in kar nekaj vecja je bila.

3. dan – na easy

Sledil je se tretji dan Hoi Ana. Tokrat je bil na sporedu ogled glavnih his v zascitenem delu mesta, ki sem jih do sedaj izpustil. Vse skupaj pa se je zacelo z zgodnjim odhodom v mesto, da ujamem jutranje dogajanje in seveda dobim kaksnem pameten zajtrk. Ponovno sem pogledal v LP in Cargo Club je bila res dobra odlocitev. Med sprehajanjem sem se spomnil, da se nisem obiskal trznice in ko sem prisel tja, je bilo na njej vse polno ljudi in veliko se je dogajalo. Prodajali so vse zivo, od hrane, spominkovmajc, itd. Naredil sem se kar nekaj slik po mestu, obiskal templje in zascitene hise v starem delu mesta. Skocil se na kosilo in hitro vecerjo in ze je bil pocasi cas za pripravo za naslednji dan, ko sem z jutranjim avtobusom odsel v Hue.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Ko sem se odlocil, da se predcasno vrnem v Hanoi, sem se tudi odlocil, da si bom naredil dan hrane, saj je ravno Hanoi se posebej znan po hrani. Vietnam ima vec kot 500 pristnih jedi in se posebej ulicne restavracije v Hanoiju igrajo posebno vlogo.

V Lonely Planetu sem si tako podrobno pogledal, kam se spaci iti in naredil plan, kako obiskati cim vec restavracij, ne da poknem zaradi obilice hrane.

O tem dnevu hrane bom napisal posebno objavo, ko se vrnem domov, saj seveda moram objaviti tudi vse slike hrane.

Po Hanoiju je bil cas za polet proti jugu, nekje na sredino Vietnama, kjer sem si hotel pogledati mesto Hoi An in Hue. Glede nato, da je bila letalska karta zelo ugodna (samo 30 evrov) sem se odlocil leteti, saj bi za enako ceno moral biti na vlaku kakih 13 ur. Koncno na malo bolj toplo.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Kar na zacetku naj povem, da je bila Sapa veliko razocaranje, a zaradi vremena, ne zaradi kraja samega. Ampak gremo po vrsti.

Okoli petih zjutraj je vlak prispel v Lao Cai, ki je izhodisce za Sapo, ki je kaksnih 50 min oddaljena. Se preden se je vlak dobro ustavil je bilo na vlaku nekaj skavtov, ki so agresivno iskali potnike za mini buse. Vietnamci imajo zelo neprijetno taktiko, da mini bus ne odrine dokler ni poln. Kljub temmu, da nekateri v njem sedijo ze pol ure, se vedno ne kaze da bo krenil. Tako smo se tujci dobro zorganizirali, da gremo vsi z istim, saj je bilo to zagotovilo, da bomo cim prej krenili. Razen enega par, ki smo ju cakali, ker sta komplicirala, da ne data 50.000 dongov ampak 40.000, kar je 40 centov razlike, za 50 minut voznje.

Ze pot na Sapo je kazala, da vreme ne bo kaj prida, a na zalost slabse kot je bilo ni moglo biti. Megla kot v kaksnem filmu. Hitro smo si nasli hotele, tudi tukaj so nas cakali ponudniki, nekateri pa so ze imeli organizirane in upal sem, da se malo vlezem in da se bo megla kasneje koncno razkadila. Upanje je bilo zamanj, saj je bila vedno hujsa. Kljub temmu sem se odpravil malo raziskovati po mestu, ki ni bilo kaj zanimivo, saj nisi videl dlje kot 20 m. Nato sem se odpravil na obisk bliznje vasi s plemenom, ki je ena glavnih znamenitosti za to obmocje. Tudi to je bila slaba odlocitev. To pleme me niti malo pritegnilo, saj so bili zelo posilicni s svojimi izdelki in kar niso nehali gnjaviti, da kaj kupim. Na koncu sem gospo, ki mi je sledila pol ure dobil na finto (da bi cim manj zapravil) ponujala mi je dve zapestnici za 15000, jaz pa sem rekel, da ji dam 10000 za eno. Tako sem zapravil 5000 dongov manj za zapestnico, ki mi sploh ni bila vsec. Kljub temu se mi je na koncu zdelo napacno, da sem na silo nekaj kupil, saj to daje napacen vtis o turistih. Pot je cel cas vodila navzdol in hitro mi je postalo jasno, da bom moral tudi nazaj. Zraven vsega je bilo se polno blata, tako da ni bilo prijetno. Na dnu doline je bil manjsi slap in par hisk, kjer so ziveli, prav tako pa so predstavljali razne plese. Kar hitro sem se obrnil, saj sem vedel, da me caka se dolga pot. Mocno mi je postalo ze vroce zaradi velike vlage, a iz inata nisem hotel prevoza z motorjem, ker je na zacetku zahtevala 5$ za dve minuti voznje.

Ko sem prisel nazaj v mesto, se je pokazalo nekaj upanja za lepse vreme, ki pa je izplamtelo v dveh minutah. Samo obnil sem se dvakrat in spet je bilo vse v megli. Se nikoli nisem videl tako hitrega spreminjanja vremena. Megla je kar pihala skozi mesto in videlo se je kako hitro se premika. Malo sem obiskal trznico, ki je bila edina svetla tocka Sape, pojedel Bun Cha in se malo razgledal naokoli. Potem sem sel se malo po kraju, kjer so zenice iz vasi na posebnem prostoru prodajale svoje izdelke in se zraven drle Buy something from me, kar je zvenelo bolj Buy something for me. Drugace pa so se samo pogovarjale med sabo, pac cvekale.

Malo sem se se sprehodil po vasi in delal nacrt za naprej, drugace pa cel cas gledal vreme, ki ni kazalo znakov izboljsanja. In tako je padla odlocitev, da se se isti dan vrnem v Hanoi, saj se tukaj vreme ne bo spremenili in raje prezivim se en dan v Hanoiju, ki se mi je zdel super, kot pa v Sapi, kjer ne vidim 20m pred sabo.

Ta opis ni bil misljen kot antipropaganda Sape. Glede na slike, ki sem jih videl , najdete v Sapi res cudovite rizeve terase (razlog zakaj pridejo turisti v Sapo, zraven obiska odrocnih vasic). Zelo pomembno je samo, da greste pravi cas, ki pa ni zima v severnem Vietnamu, saj je takrat megla vsaki dan. Obiscite jo raje v pravem casu,ali si jo pustite za kdaj drugic.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Ko sem prispel iz Halong Baya sem imel sel kaksni dve uri, pred odhodom nocnega vlaka za Lao Cai, ki je izhodisce za Sapo. Ker sem imel tudi vso prtljago, sem si zelel poiskati neko restavracijo v blizini. Kljub temu pa sem rekel, da bom nasel eno pristno lokalno restavracijo in po kratkem iskanju sem nasel eno primerno. Dopadla se mi je, ker je imela kar nekaj razstravljene hrane insem lahko pokazal kaj bi imel. Vsi so me seveda malo cudno gledali, kako lomastim z mojim nahrbtnikom, a na koncu se mi je le uspelo vsesti na te male stole in k mizi sem dobil svojo hrano. Zanimiva je bila neka juha (Vietnamci skoraj zraven vsega jejo juho ali pa v juhi), za katero nisem vedel kaj je. V njej so plavali neki cudni listi in nisem vedel ali je to za pojest ali je to caj ali kaj je. Poskusaj sem sprasat natakarico a ni znala niti besede anglesko, zato sem vprasal blizni par. Povedala sta mi, da je to seveda vse za pojest. Ja, kak pa. Pri tem sem opazil, da jesta onadva hot pot in cez nekaj casa mi ponudita, ce bi probal raka, mini raka, ki se skuhal in poj kar cel. Seveda sem bil takoj za in prinesla mi jih je enih par, da jih probam. Bili so zelo hrustljavi in zanimivi za pojest. Verjetno sta videla, kako uzivam in sta me povabi, da prisedem. Prvic sem odklonil, saj ju nisem zelel motit, a sta rekla naj vseeno pridem. In to je bila super poteze. Fant na zalost ni znal dobro govoriti anglesko, tako da sma se pogovarjala predvsem s punco, ki mi je povedala veliko o hrani. V samem hot potu pa sta imela veliko zanimive hrane. Veliko smo se smejali in pogovarjali. Hrane sta imela res ogromno, saj je vsi skupaj nismo mogli pojesti.

Potem pa sta na dan privlekla eno izmed najbolj zanimivih jedi v Vietnamu (seveda jo imajo tudi v drugih drzavah, predvsem na filipinih). Opozorilo: Gre za grozno stvar! Gre za jajce, vecinoma od race, ki ga vzamejo raci malo preden se raca izleze. Jajca se nato skuha in poje. Pri tem pa je mala raca ze vidna. Seveda sem moral poskusit, saj za to do sedaj nisem vedel, prav tako pa nisem vedel ce bo se kdaj priloznost za to, saj niti nisem vedel, kako se temu rece. Sam okosil ni bil nic posebnega, saj je jajca prevzela okus juhe v kateri se je kuhala.

Tudi na koncu sta me zelo prijetno presenetila, saj je punca placala za vse skupaj, Jaz sem se ponudil, da placal tudi del njune hrane, a je ona placala vse, tudi mojo prejsnjo hrano. Slo je za nekaj evrov, a se mi je zdela zelo lepa poteza, da placa vecerjo nekemu tujcu, ki ga je pravkar spoznala. Skoda, da smo se morali raziti, saj sta bila odpravljena na nek rojstni dan. Jaz sem se vse skupaj malo poslikal in se pocasi odpravil na postajo.

Nazaj na glavno stran potovanja Vietnam, Laos in Kambodža.

Top